Komentar Tomaža Miheliča: Burek za 400 evrov

Kopja so se od nekdaj lomila na hrbtih tlačanov, torej malih, v odnosu do oblastnikov povsem nemočnih in nepomembnih ljudi. Na sramotilni steber se pripenja kurje tatove, tiste, ki kradejo milijone, pa se s pomočjo armade dobro načitanih odvetnikov oprošča vseh odgovornosti. Pa ne zato, ker ne bi bili krivi, ampak se njihovi zagovorniki sklicujejo na procesne, v resnici precej banalne napake. Tako je tudi z aktualnimi primeri, kjer se milijardna državna malha prazni brez utemeljitev in se najde na stotine milijončkov tudi za nepopolne, celo smrtno nevarne ventilatorje, ki jih klinični centri zavračajo in se nato pošiljajo v odročne slovenske bolnišnice, po principu, kar ni dobro za ljubljanske in mariborske bolnike, bo morda koristilo murskosoboškim. Farsam in prizorom, nad katerimi bi se zgražali tudi člani kultnega Monty Pythona, ni videti konca.

Sleherni dan nas preseneti neka nova intriga, kot nekakšna dimna zavesa, za katero se odvijajo za narod bistveno bolj pomembni in usodni akti. Namesto da bi gledali pod prste krvnikom naše države, nas ti zasipavajo z vse bolj okrutnimi manevri in skrbijo, da nam zdaj, ko smo primorani biti zaprti za domačimi zidovi, slučajno ne bi postalo dolgčas. Še najbolj zgovorne so kazni za sorazmerno majhne prekrške, nekakšne spodrsljaje. Za primerjavo poglejmo, kako je v podobnih primerih drugod po Evropi. Če vas bodo v Veliki Britaniji dobili na javnih prevoznih sredstvih, v barih, restavracijah ali trgovinah brez maske, se lahko nadejate kazni v višini 214 evrov. Francoski možje v modrem bodo malce bolj prizanesljivi in vas za isti prekršek oglobili s 133 evri.

V Nemčiji vas bodo najprej opozorili, v primeru ponovnega prekrška pa olajšali za pičlih 45 evrov. Pri nas pa vas bo hranjenje na odprti javni površini, torej na svežem zraku, stalo vrtoglavih 400 evrov, kar nas uvršča med ene najbolj rigorozno kaznovanih državljanov Evropske unije. Medtem ko se znižujejo kazni za prekoračenje dovoljene hitrosti, zaradi česar vsako leto na cestah ugasne preveč nedolžnih življenj, pa se kazni, povezane z maskami, dvigajo v nebo. Mladenič, ki si je sredi prestolnice privoščil burek, si bo malico za štiri stotake zapomnil za vselej, saj je zaradi policijske intervencije postal glavna tema koronske kronike. Tudi mlada zakonca, ki sta osamljena pohrustala rogljiček in zanj odštela mesečno plačo v višini 800 evrov, nimata preveč dobrega mnenja o nesorazmernih ukrepih. Dejstvo je, da bi lahko policisti posameznike najprej opozorili, jim nato napisali opomin in šele v primeru hujših kršitev, kjer se zavestno in iz malomarnosti ogroža zdravje drugih, posegli po denarni kazni. Kot protiudarec se javnost spravlja na može postave, ker morajo ubogati ukaze nadrejenih. Na socialnih omrežjih se širijo populistični kolaži fotografij policistov, kako počnejo prav iste prekrške, zaradi katerih kaznujejo druge.

Gre za precej brezpomensko početje, saj se je v vseh tednih prepovedi našlo nemalo ljudi, ki so si drznili umakniti masko z ust in ugrizniti v piškot, dati v usta žvečilni ali pojesti sendvič. Med njimi je verjetno tudi kak policist, vendar tovrstne zgodbe zamegljujejo širši aspekt. Spodrsljaj enega policista, umeščenega med javne uslužbence iz nižjih plačilnih razredov, nikakor ne more biti primerljiv s ''spodrsljaji'' funkcionarjev, poslancev, ministrov in predsednikov, ki nam solijo pamet ter dajejo moralne lekcije, a jih zatem sami kršijo. Njim se preprosto pogleda skozi prste, ker so se za svoje grehe pokesali in opravičili, majhne, že tako obubožane državljane pa čaka zaslužena kazen. Kako dolgo bomo po vzoru hlapčevske ponižnosti še prenašali mrcvarjenje čez socialni rob odrinjenih državljanov?! To je odvisno od upogljivosti in vzdržljivosti naših hrbtenic in polnosti želodcev. Za zdaj nam očitno gre še preveč dobro.