Komentar Tomice Šuljića: Fásunga

»V Italijo bo treba,« vsake toliko pojamram svoji boljši polovici; kar pomeni, da so zaloge živil padle toliko, da bo znova treba po fásungo, ki se – vsaj od korone naprej – nabavlja v večjih količinah.

Po pol kile kave se resda ne splača voziti tričetrt ure do Opčin; zato pa pred odhodom nastane daljši spisek potrebnih dobrin, ki se nato v trgovinah zrcali v polnem vozičku. Toda če se je že treba ukvarjati z nakupovanjem, storimo to enkrat konkretno, ne pa vsak teden napol!

Kot otrok socializma sem odraščal dobra dva ducata kilometrov od avstrijske Lipnice, prve večje naselbine za mejo, polne trgovin in raznovrstnega živeža in zalog, ki smo jim svojčas rekli »inozemne«. Od čokolad in pralnih praškov, prek kave in podobnega asortimana družinske fásunge smo se nato s strahom cijazili do jugoslovanske carine, kjer je budno uradnikovo oko spremljalo šoping turiste v čakajočih kolonah ter iskalo kak kontrabant. Po nekaj desetletjih se je pred časom ta zgodovina znova začela ponavljati, a v drugačnih okoliščinah.

Namesto Avstrije se zdaj vozimo v Italijo; valuta je skupna in na meji denarja ni treba več skrivati med sedeži avtomobilov, nogavice ter druge skrite kotičke. Tudi avto napolnimo brez strahu, da bo na meji kdo težil zaradi prevelikega tovora. Bolj ironično je, da si v Italiji kupujem radensko, ker je cenejša kot pri nas (zaradi trošarin na pijače pa tudi union in laško, pa še kak slovenski izdelek, kot denimo domač krompir se po prvotno uspešnem izvozu vrne domov). Še cenejše pa so italijanske dobrine ter delikatese.

V vsej zgodbi me moti le to, da imamo pri nas ogromno trgovin, in še vedno se gradijo ter odpirajo nove. Jasno, večina sodržavljank in sodržavljanov večino nakupov opravi v teh trgovinah, in tudi sam se ne morem popolnoma ogniti temu, da nekatere stvari (ali več njih) kupim tudi pri prodajalkah, kjer mi ni treba ugibati, ali razumejo slovensko ali ne. Toda v resnici ugotavljam, da pretiranega družbenega napredka v Sloveniji od svoje mladosti še ne zaznavam; še vedno odhajam čez mejo, kjer je ista stvar na trgovinskih policah še oziroma že tradicionalno cenejša.