NA KOŽO

Komentar Tomice Šuljića: Prodajalec, kralj

Odprto ostaja, koliko šol v resnici potrebujemo za dobro plačo. Očitno le ne toliko, kot so mislili v preteklosti.
Fotografija: Mogoče smo se izobraževali celo preveč. FOTO: Ground Picture, Shutterstock
Odpri galerijo
Mogoče smo se izobraževali celo preveč. FOTO: Ground Picture, Shutterstock

»Uči se, da boš imel dobro službo,« mi še danes odzvanjajo v ušesih besede staršev, ki so dobronamerno razmišljali, da človek velja več, če ima več šol. Še posebej zazvenijo te besede, ko jih izgovarjam svojemu najstniku, da bi mu znanje odprlo več možnosti. Pa imam prav? Ne ravno, če pogledam izkušnje preteklosti, ko so se rodovi in rodovi dolgo šolali, nato pa (tudi z višješolskimi nazivi) dolgo ostali brez dela. Celo država je znala štipendirati šolanje ljudi, ki potem pri nas niso mogli dobiti službe s svojo superstrokovno izobrazbo. Mar bi se učili za delo nočnega perutninarja v vzreji matičnih jat (kot so ga iskali ondan), pa bi v letu 2023 imeli delo in plačo!

Mogoče smo se izobraževali celo preveč – vsaj glede na profile služb, ki se najpogosteje iščejo v Sloveniji. Že drugo leto zapored so najbolj iskani profili prodajalke in prodajalci, skladiščniki ter komercialisti, natakarji in kuharji. Ter seveda proizvodni delavci in vozniki vseh vrst. Potrebe za prodajalce so še najbolj razumljive, saj se še vedno gradijo in odpirajo nove štacune in trgovski centri; nekdo mora v njih – kljub avtomatskim blagajnam – še vedno streči kupce, preden sredi trgovine protestno odložijo napol polno košaro ter zavijejo h konkurenci. Ampak ljudje nismo navajeni potrpeti, delodajalci pa zaradi narave posla morajo. Drugače zapirajo lokale kot številni gostinci pri nas in drugod.

Med analizo delovnih oglasov so namreč ugotovili, da se pogosteje omenjata ključni besedi regres in dopust; saj ne, da ne gre za osnovne pravice zaposlenega. Poudarjanje tovrstnih prednosti le kaže, kako oster je boj med zaposlovalci za tiste zadnje kadre, ki so še preostali na domačem trgu. Glede na prakso sosednjih držav se bomo morali kmalu naučiti, kako nepalsko, filipinsko ali indonezijsko reči »Dober dan«, ko bomo prišli v gostilno ali trgovino. Saj ne, da bomo morali – ampak bomo hitreje postreženi. Učenje torej vendarle ima prednosti – le za službo sedanjega in bodočega naraščaja še ostaja odprto, koliko šol v resnici potrebujemo za dobro plačo. Kot se zdi, vseeno ne toliko, kot so mislili v preteklosti.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije