Komentar Tomice Šuljića: Stavke in njih žrtve

S stavkami ljudi, ki bi si radi izboljšali položaj v javnem sektorju, je v tem tisočletju vse večji križ: negodovanje proti državi zaradi statusa in plače pretežno nima haska, s čimer se soočajo številni službeniki in njihovi sindikati. Ljudstvo sčasoma pozabi na stavko, kot v primeru zdravnikov – precejkrat tudi zato, ker pač zdravniki stavki navkljub delajo in še naprej opozarjajo, karavana (in čas) pa gre naprej. So pa tudi taki poklici, ki niso toliko na očeh javnosti, kot so operaterji na telefonski številki 112, ki sprejemajo klice v sili. Soočajo se z vsem tistim, česar si sami ne želimo, da se nam pripeti: nesreče pri delu, intervencije zaradi rdečega petelina, ponesrečenci v gorah, prometne ter druge nesreče.

Njihova stresna ter psihično izčrpavajoča služba je tako slabo plačana, da je do lanskega februarja – ko se je stavka začela – morala operaterjem v začetnem razredu država vsak mesec doplačati razliko do minimalne plače! Država se pač lahko obnaša slabše kot marsikateri podjetnik.

A delo teh ljudi je do začetka stavke posredno spremljala tudi širša javnost – predvsem prek medijskih zapisov, ki so informacije o požarih, nesrečah ter drugih izrednih dogodkih v realnem času črpali s spletne strani Spin. Ta grafični prikaz z nekaj osnovnimi podatki o vrsti ter kraju izrednega dogodka je mrknil – s tem pa se je izgubilo tudi širše poročanje v realnem času, posledično pa tudi seznanjanje širše okolice o dogodkih ter, najpomembneje, zbiranje pomoči za nesrečnike.

Tako največ izgubljajo kakšni pogorelci in podobni nesrečniki, ki jih je udarila kruta usoda ali naravna neprilika, za katere potem nihče ne razpiše Krambergerjevega sklada našega časnika ali nabirke v nacionalkinem Tedniku. Vse nesreče žal ne more rešiti Denis Avdić enkrat na leto, ker je je preveč v naši deželi in ker nastaja sproti. Vsak dan.

Ljubljana, 9. 1. 2024 FOTO: Voranc Vogel

Potem ko so lani politiki imeli polna usta socialne pravičnosti glede odslej zagotovljenih minimalnih plač brez doplačil, bi morali z dispečerji urediti še nekaj podrobnosti. Pozivam jih, naj se podvizajo s pogajanji ter naj njihova beseda postane meso. Tudi v imenu nesrečnikov, ki zdaj ostajajo le notica iz policijske kronike; oropana pretirane informativnosti, ki bi vzbudila sočutje ali pognala novinarje na teren pravočasno, da se lahko hitro odzove tudi okolje s pomočjo. Kajti najhitreje in brezrezervno pomagamo ljudje – država pa (naj)težje in (naj)počasneje.