NA KOŽO
Komentar Vesa Stojanova: 30 let skomin
Če smo malce kritični, bi lahko rekli, da smo za razmere, v katerih smo se znašli, spet krivi ljudje.
Odpri galerijo
Danes mineva natančno trideset let, odkar je v Sloveniji potekal plebiscit, na katerem se je velika večina prebivalstva odločila, da želi živeti v samostojni državi in ne več v Jugoslaviji. Plebiscit je bil tisti prvi in najpomembnejši korak na slovenski poti v samostojnost in bo zato imel v zgodovinskem spominu vedno prav posebno mesto.
Vse, kar se je dogajalo pozneje – od priprav na formalno osamosvojitev, razglasitev neodvisnosti, desetdnevna vojna za Slovenijo, odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije, priznanje mednarodne skupnosti –, vse to je zgolj posledica odločitve, ki so jo pred tridesetimi leti sprejeli vsi polnoletni državljani.
Da pa se je to najbolj množično glasovanje v zgodovini Slovenije sploh zgodilo, gre zasluga mnogim, ki so v osemdesetih letih minulega stoletja dvignili glavo in zahtevali nemogoče za takratne čase enopartijskega sistema. Več svobode in demokracije. Tudi s provokacijami, glasbo, gledališčem, pisanjem, nastopi so izzivali in preizkušali potrpežljivost bivše oblasti ter s tem postopoma širili demokratizacijo.
Na roko so šle tudi razmere v takratni Jugoslaviji, ki je zapadla v gospodarsko krizo, ki je začela prebujati nacionalizme v posameznih delih skupne države, kar pa je pripeljalo do politične krize. V letu 1990, torej v času prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji in ob koncu leta še plebiscita, je bilo čutiti, da staro skupno državo jemlje hudič, in zato je najbolj pametno, če gremo po svoje. Zgodovina nam zdaj govori, da so imeli ljudje konec leta 1990 pravi nos za razvoj dogodkov in so se na današnji dan pred tridesetimi leti odločili še kako prav.
Kaj pa je slovenska politika v tridesetih letih samostojnosti, je druga zgodba. Če smo malce kritični, bi lahko rekli, da smo za razmere – zlasti politične –, v katerih smo se znašli, spet krivi ljudje. S tem, ko so nekaterim politikom gledali skozi prste, ne glede na to, kaj so delali, ko niso od politikov zahtevali spoštovanja pravih vrednot, prevzemanja odgovornosti za slabo opravljeno delo, ko so tolerirali nespoštovanje vsaj minimuma politične kulture in obnašanja v demokraciji, se je Slovenija znašla tam, ko se mnogi sprašujejo, ali so sedanje vrednote tiste, za kar so glasovali pred tridesetimi leti.
Vse, kar se je dogajalo pozneje – od priprav na formalno osamosvojitev, razglasitev neodvisnosti, desetdnevna vojna za Slovenijo, odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije, priznanje mednarodne skupnosti –, vse to je zgolj posledica odločitve, ki so jo pred tridesetimi leti sprejeli vsi polnoletni državljani.
Če smo malce kritični, bi lahko rekli, da smo za razmere, v katerih smo se znašli, spet krivi ljudje.
Da pa se je to najbolj množično glasovanje v zgodovini Slovenije sploh zgodilo, gre zasluga mnogim, ki so v osemdesetih letih minulega stoletja dvignili glavo in zahtevali nemogoče za takratne čase enopartijskega sistema. Več svobode in demokracije. Tudi s provokacijami, glasbo, gledališčem, pisanjem, nastopi so izzivali in preizkušali potrpežljivost bivše oblasti ter s tem postopoma širili demokratizacijo.
Na roko so šle tudi razmere v takratni Jugoslaviji, ki je zapadla v gospodarsko krizo, ki je začela prebujati nacionalizme v posameznih delih skupne države, kar pa je pripeljalo do politične krize. V letu 1990, torej v času prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji in ob koncu leta še plebiscita, je bilo čutiti, da staro skupno državo jemlje hudič, in zato je najbolj pametno, če gremo po svoje. Zgodovina nam zdaj govori, da so imeli ljudje konec leta 1990 pravi nos za razvoj dogodkov in so se na današnji dan pred tridesetimi leti odločili še kako prav.
Kaj pa je slovenska politika v tridesetih letih samostojnosti, je druga zgodba. Če smo malce kritični, bi lahko rekli, da smo za razmere – zlasti politične –, v katerih smo se znašli, spet krivi ljudje. S tem, ko so nekaterim politikom gledali skozi prste, ne glede na to, kaj so delali, ko niso od politikov zahtevali spoštovanja pravih vrednot, prevzemanja odgovornosti za slabo opravljeno delo, ko so tolerirali nespoštovanje vsaj minimuma politične kulture in obnašanja v demokraciji, se je Slovenija znašla tam, ko se mnogi sprašujejo, ali so sedanje vrednote tiste, za kar so glasovali pred tridesetimi leti.
Predstavitvene informacije
09:00
Jesensko branje