Komentar Vesa Stojanova: Ah, saj so že stari!
Nič ni pomagalo, številke so naraščale, ukrepi pa so bili bolj gasilske narave.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Podatki o številu novoobolelih za koronavirusom se v zadnjih dnevih znižujejo, kar pri vseh, ki na konec epidemije čakamo za zidovi domov, vsekakor pozitivno vpliva in nas navdaja z upanjem, da se letošnja »spomladanska mora«, ki jo doživljamo, le približuje koncu. Ob vsem tako potrebnem optimizmu in nekakšni luči, ki se čedalje bolj sveti na koncu tunela, se morda ni odveč ozreti in pogledati, kaj nas je poleg socialne osamitve najbolj motilo.
Morda je bila za mnoge ljudi najhujša prepoved gibanja zunaj območja domače občine, za druge dokaj restriktivni ukrepi glede obiska trgovin, za tretje pomanjkanje zaščitne opreme in nespretnosti ter nerodnosti oblastnikov pri njihovem nakupu, četrte že to, da se je življenje popolnoma ustavilo … Če ne zahajamo v polje politike oziroma bolje rečeno politikantstva, ki ga je bilo v preteklem mesecu izjemno veliko kljub epidemiji, je bilo za mnoge najbolj moteče dejstvo, da se oblast nikakor ni znala spopasti z najhujšimi žarišči koronavirusa v Sloveniji – domovi za ostarele.
Iz dneva v dan smo poslušali številke, kako narašča število obolelih v enem, drugem, tretjem, četrtem … domu po vsej Sloveniji, in medtem ko je oblast sprejemala številne druge ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa – smo nekako pogrešali učinkovito akcijo, kako preprečiti širjenje tam, kjer je bilo obolelih največ. Preseliti obolele drugam ali jih pustiti v domovih, je bilo prav hamletovsko vprašanje, s katerim se je oblast, ki je navzven delovala odločno, spopadala več dni. A nič ni pomagalo, številke so naraščale, ukrepi pa so bili bolj gasilske narave.
Če se dobro poglobite v številke obolelih in najbrž tudi umrlih, čeprav slednje oblast skriva kot kača noge, vidite, da ravno pri preprečevanju širjenja virusa v domovih za ostarele oblasti ni uspelo najti ustreznega načina »boja«. Vse skupaj je zelo žalostno, da niso zmogli toliko volje, znanja ali enostavno organizacijske sposobnosti, da bi krivulje preusmerili navzdol. Tako deluje, kot da so starejše pustili na cedilu, rekoč, ah, saj so že stari in jim ne moremo več pomagati, dajmo raje na občinskih mejah nadzorovati gibanje ljudi. Žalostno.
Nič ni pomagalo, številke so naraščale, ukrepi pa so bili bolj gasilske narave.
Morda je bila za mnoge ljudi najhujša prepoved gibanja zunaj območja domače občine, za druge dokaj restriktivni ukrepi glede obiska trgovin, za tretje pomanjkanje zaščitne opreme in nespretnosti ter nerodnosti oblastnikov pri njihovem nakupu, četrte že to, da se je življenje popolnoma ustavilo … Če ne zahajamo v polje politike oziroma bolje rečeno politikantstva, ki ga je bilo v preteklem mesecu izjemno veliko kljub epidemiji, je bilo za mnoge najbolj moteče dejstvo, da se oblast nikakor ni znala spopasti z najhujšimi žarišči koronavirusa v Sloveniji – domovi za ostarele.
Iz dneva v dan smo poslušali številke, kako narašča število obolelih v enem, drugem, tretjem, četrtem … domu po vsej Sloveniji, in medtem ko je oblast sprejemala številne druge ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa – smo nekako pogrešali učinkovito akcijo, kako preprečiti širjenje tam, kjer je bilo obolelih največ. Preseliti obolele drugam ali jih pustiti v domovih, je bilo prav hamletovsko vprašanje, s katerim se je oblast, ki je navzven delovala odločno, spopadala več dni. A nič ni pomagalo, številke so naraščale, ukrepi pa so bili bolj gasilske narave.
Če se dobro poglobite v številke obolelih in najbrž tudi umrlih, čeprav slednje oblast skriva kot kača noge, vidite, da ravno pri preprečevanju širjenja virusa v domovih za ostarele oblasti ni uspelo najti ustreznega načina »boja«. Vse skupaj je zelo žalostno, da niso zmogli toliko volje, znanja ali enostavno organizacijske sposobnosti, da bi krivulje preusmerili navzdol. Tako deluje, kot da so starejše pustili na cedilu, rekoč, ah, saj so že stari in jim ne moremo več pomagati, dajmo raje na občinskih mejah nadzorovati gibanje ljudi. Žalostno.
