Komentar Vesa Stojanova: Dosežki

Ameriški predsednik Joe Biden je sporočil, da se bodo ameriški vojaki na za Američane zelo boleč in močno simboličen datum, 11. septembra, popolnoma umaknili iz Afganistana. Po skoraj 20 letih, ko je leta 2001 ameriški predsednik George W. Bush začel znamenito »vojno proti terorizmu« kot posledico terorističnih napadov na newyorški Svetovni trgovinski center in Pentagon, se končuje najdaljša vojna, v katero so bili vpleteni Američani. In kaj so po dveh desetletjih in zapravljenih milijardah dolarjev Američani sploh dosegli v Afganistanu. Pravzaprav nič. Res je, da so se znebili Osame bin Ladna in tako rekoč s svetovnega zemljevida izbrisali moč njegove Al Kaide, a to je tudi vse.

Talibi, muslimanski skrajneži, ki so pred dvajsetimi leti že vladali nad Afganistanom, so zdaj približno enako močni. In ne bi bilo prav nič posebnega, če bodo čez kako leto ali dve spet vladali nad deželo pod Hindukušem. Afganistanska ameriška »avantura« kaznovanja talibskega režima, ker je nudil gostoljubje krivcem za 11. september 2001, se torej končuje približno tako kot tista, ki so jo Američani uprizorili nekaj desetletij prej v Vietnamu. Če k temu dodamo še klavrne rezultate vojne in posredovanja v Iraku pa tudi v Libiji in deloma v Siriji, lahko kaj hitro ugotovimo, da so rezultati ameriškega izvoza zahodnega tipa demokracije izjemno pičli.

Demokracije seveda v teh državah, kjer so Američani v preteklih letih igrali aktivno vlogo, seveda ni niti za ščepec. V Libiji je kaos, vojna klanov in tolp, v Iraku je delitev na šiite, sunite in Kurde pripeljala do zelo nestabilnega režima, v katerem je lahko nekaj časa uspevala doslej še najbolj ekstremna muslimanska skupina, zloglasna Islamska država. V Afganistanu pa se bodo prav kmalu spet na oblast vrnili talibani, ki so s svojim načinom vladavine in kratenjem pravic žensk in vseh vrst manjšin že pred dvema desetletjema povzročali zgražanje svobodomiselnega sveta.

Ti vsi neuspešni primeri kažejo na to, da se demokracija ne more vsiliti z orožjem. Zahod se še ni iz časov kolonializma otresel hegemonističnega in pokroviteljskega odnosa do tako imenovanega tretjega sveta. Nasilno vsiljevanje zahodnih vrednot in izkoriščanje tamkajšnjih ljudi ne pripelje do rezultatov. Kvečjemu obratno. Begunska in migrantska kriza v Evropi je dovolj zgovoren dokaz za to.