Komentar Vesa Stojanova: Drugorazredni
Oblast se je do starejših v domovih v tej krizi obnašala precej diskriminatorno.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Kriza, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa v Sloveniji, je razkrila, da je v Sloveniji marsikaj gnilega. Zdaj se sicer na dolgo in široko govori in prepira o nepravilnostih, netransparentnosti, »domačijskosti«, zlorabah položaja, celo krajah pri dobavah zaščite zdravstvene opreme. Opozicija je celo vložila interpelacijo zoper gospodarskega ministra, nasprotniki sedanje vlade so začeli množične proteste, ki naj bi se še nadaljevali, politična scena se je že dodobra zagrela.
Ob vsem tem pa se počasi v ozadje javnega interesa umika morda največja »svinjarija«, ki se je v Sloveniji zgodila v času krize. Odnos oblasti, zlasti zdravstvene, do obolelih za covidom-19 v domovih za ostarele. Čez čas, z večje časovne distance, bomo zlahka ugotovili, da je to bila največja napaka sedanje krize. In zanjo bi moral kdo tudi odgovarjati.
Čeprav podatki o umrlih varovancih domov za ostarele, ki so bili najhujši epicentri bolezni, niso prav natančni, pa je podatek, ki kroži v javnosti, da sta več kot dve tretjini vseh umrlih za posledicami koronavirusa v Sloveniji prav ljudje iz domov za ostarele, dovolj zgovoren. In večina od teh približno sedemdesetih žrtev je umrla v domovih za ostarele, le kakšnih deset pa v bolnišnicah. To je lahko dovolj zgovoren kazalnik, da se je oblast v času krize napačno lotila zdravljenja epicentrov epidemije v Sloveniji. V nasprotju s sosednjo Hrvaško, kjer so obolele za koronavirusom iz domov za ostarele vozili v bolnišnice, so v Sloveniji ostajali večinoma za zidovi domov.
Zato je število umrlih starejših na Hrvaškem bistveno manjše kot pri nas. Tam domov za starejše niso spreminjali v bolnišnice, kar je bilo, kot je mogoče slišati v javnosti, celo v nasprotju z zakonodajo. Slovenska oblast pa se je do starejših v tej krizi obnašala precej diskriminatorno, saj obolelim niso omogočili tiste vrste zdravljenja, kot so si ga zaslužili in kot bi jim moralo pripadati po zakonodaji.
Če je pri nakupih zaščitne opreme takšen halo – da ne bo pomote, upravičen, saj gre za četrt milijarde evrov –, potem bi morali še glasnejšega zagnati pri obnašanju do starejših. Tu ni šlo za denar, ampak za življenja. Ta pa naj bi bila za zdaj še pomembnejša, a ne?
Oblast se je do starejših v domovih v tej krizi obnašala precej diskriminatorno.
Ob vsem tem pa se počasi v ozadje javnega interesa umika morda največja »svinjarija«, ki se je v Sloveniji zgodila v času krize. Odnos oblasti, zlasti zdravstvene, do obolelih za covidom-19 v domovih za ostarele. Čez čas, z večje časovne distance, bomo zlahka ugotovili, da je to bila največja napaka sedanje krize. In zanjo bi moral kdo tudi odgovarjati.
Čeprav podatki o umrlih varovancih domov za ostarele, ki so bili najhujši epicentri bolezni, niso prav natančni, pa je podatek, ki kroži v javnosti, da sta več kot dve tretjini vseh umrlih za posledicami koronavirusa v Sloveniji prav ljudje iz domov za ostarele, dovolj zgovoren. In večina od teh približno sedemdesetih žrtev je umrla v domovih za ostarele, le kakšnih deset pa v bolnišnicah. To je lahko dovolj zgovoren kazalnik, da se je oblast v času krize napačno lotila zdravljenja epicentrov epidemije v Sloveniji. V nasprotju s sosednjo Hrvaško, kjer so obolele za koronavirusom iz domov za ostarele vozili v bolnišnice, so v Sloveniji ostajali večinoma za zidovi domov.
Zato je število umrlih starejših na Hrvaškem bistveno manjše kot pri nas. Tam domov za starejše niso spreminjali v bolnišnice, kar je bilo, kot je mogoče slišati v javnosti, celo v nasprotju z zakonodajo. Slovenska oblast pa se je do starejših v tej krizi obnašala precej diskriminatorno, saj obolelim niso omogočili tiste vrste zdravljenja, kot so si ga zaslužili in kot bi jim moralo pripadati po zakonodaji.
Če je pri nakupih zaščitne opreme takšen halo – da ne bo pomote, upravičen, saj gre za četrt milijarde evrov –, potem bi morali še glasnejšega zagnati pri obnašanju do starejših. Tu ni šlo za denar, ampak za življenja. Ta pa naj bi bila za zdaj še pomembnejša, a ne?
