NA KOŽO
Komentar Vesa Stojanova: Empatija
Način komunikacije je iz dveh premierk naredil pravi državnici in popularni voditeljici.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Ta konec tedna je bilo mogoče veliko slišati in prebrati o volilnem uspehu novozelandske premierke Jacinde Ardern, kako je v času epidemije postala resnična voditeljica svoje države in zato bogato nagrajena na volitvah. Nekje so zapisali, da Ardernova pooseblja pravo kombinacijo sočutja, poguma, nadzora in posluha za ljudi, ki so ključni za dobrega voditelja v vseh kriznih časih, zato ni čudno, da je tako popularna in z lahkoto prepriča Novozelandce, da so skupni napori in spoštovanje ukrepov nekaj, kar bo prispevalo v dobrobit družbe.
Podobno popularna je tudi škotska premierka Nicola Sturgeon, ki ji je zaradi načina vodenja v času epidemije uspelo dvigniti ne le številke svoje popularnosti, temveč je zaradi tega prevesila javnomnenjsko tehtnico v prid samostojne Škotske, za kar se tako odločno zavzema. Razlogov, kako je lahko obema to uspelo, je veliko, a v prvi vrsti sta seveda pravilna komunikacija in stik z ljudmi. Pogosto, če je bilo potrebno, tudi vsak dan, sta se obe neposredno prek televizijskih nagovorov obračali na ljudi, jih bodrili in ves čas gradili na občutku, da lahko kot skupnost premagajo vsako težavo, ne le virusa.
Prav ta način komunikacije je iz njiju naredil pravi državnici in popularni voditeljici. Za razliko od naših, ki tovrstne empatije in načina obračanja k državljanom v času krize niso imeli oziroma je nimajo. Lep primer je to nedeljsko popoldne, ko predsednik vlade najprej v nagovoru ljudstvu poskuša umirjati ljudi, ki so zaskrbljeni zaradi velikega porasta števila obolelih s koronavirusom, potem pa dve uri pozneje kar prek twitterja sporoči, da razglaša epidemijo. Najprej je ljudi pobožal, potem pa jih je usekal. Tako se ne dela.
Tudi zaradi tega je popularnost sedanje slovenske vlade čedalje manjša. Neprimerna komunikacija z ljudmi je seveda zgolj osnova, če pustimo ob strani nepripravljenost oblasti na drugi val epidemije, saj so bili očitno pomembnejši vsi drugi ukrepi, ki z bojem proti virusu nimajo niti najmanjše zveze, imajo pa veliko z ideološko naravnanostjo vladajočih.
Način komunikacije je iz dveh premierk naredil pravi državnici in popularni voditeljici.
Podobno popularna je tudi škotska premierka Nicola Sturgeon, ki ji je zaradi načina vodenja v času epidemije uspelo dvigniti ne le številke svoje popularnosti, temveč je zaradi tega prevesila javnomnenjsko tehtnico v prid samostojne Škotske, za kar se tako odločno zavzema. Razlogov, kako je lahko obema to uspelo, je veliko, a v prvi vrsti sta seveda pravilna komunikacija in stik z ljudmi. Pogosto, če je bilo potrebno, tudi vsak dan, sta se obe neposredno prek televizijskih nagovorov obračali na ljudi, jih bodrili in ves čas gradili na občutku, da lahko kot skupnost premagajo vsako težavo, ne le virusa.
Prav ta način komunikacije je iz njiju naredil pravi državnici in popularni voditeljici. Za razliko od naših, ki tovrstne empatije in načina obračanja k državljanom v času krize niso imeli oziroma je nimajo. Lep primer je to nedeljsko popoldne, ko predsednik vlade najprej v nagovoru ljudstvu poskuša umirjati ljudi, ki so zaskrbljeni zaradi velikega porasta števila obolelih s koronavirusom, potem pa dve uri pozneje kar prek twitterja sporoči, da razglaša epidemijo. Najprej je ljudi pobožal, potem pa jih je usekal. Tako se ne dela.
Tudi zaradi tega je popularnost sedanje slovenske vlade čedalje manjša. Neprimerna komunikacija z ljudmi je seveda zgolj osnova, če pustimo ob strani nepripravljenost oblasti na drugi val epidemije, saj so bili očitno pomembnejši vsi drugi ukrepi, ki z bojem proti virusu nimajo niti najmanjše zveze, imajo pa veliko z ideološko naravnanostjo vladajočih.
