NA KOŽO
Komentar Vesa Stojanova: Glave v pesku
O zatiranju političnega izražanja v samem srcu Unije evropski zunanji ministri kot noji tiščijo glave v pesek.
Odpri galerijo
Veso Stojanov. FOTO: Leon Vidic
Zunanji ministri Evropske unije so se v ponedeljek odločili, da bi bilo dobro proti Rusiji poostriti gospodarske ukrepe zaradi obsodbe Alekseja Navalnega, vidnega ruskega opozicijskega voditelja. Ta je že dolgo trn v peti ruskim oblastem in predsedniku Vladimirju Putinu. Leta 2011 je zaslovel, ko je vladajočo Putinovo stranko Enotna Rusija označil za stranko bedakov in lopovov.
Pred skoraj osmimi leti so ga zato prvič obsodili na pogojno kazen zaradi poslovne goljufije, samo da bi mu onemogočili politične nastope in kandidature za visoke funkcije, tudi za predsednika Rusije. Pozneje so ga še enkrat obsodili na pogojno kazen zaradi domnevno istega »zločina«, vrhunec pa je bila lanska zastrupitev s strupom novičok. Navalni je postal simbol boja proti avtokratskemu Putinovemu vodenju, zato je zelo čislan v zahodnih medijih in pri politikih EU in ZDA.
Dober teden dni prej, preden so zunanji ministri EU predlagali ostrejše sankcije proti Rusiji, je španska policija aretirala katalonskega raperja Pabla Haséla. Njegov greh je bil, ker je na družabnih omrežjih nasprotoval španski monarhiji in policijo obtoževal mučenja in pobijanja protestnikov in migrantov. A Hasél ni edini Katalonec, ki je za zapahi zaradi svojega mnenja.
Zaprt je še en raper, znan pod umetniškim imenom Valtònyc. Tudi njemu je sodišče leta 2018 očitalo podobna kazniva dejanja kot Hasélu. Tu se seznam ne zaključi. Zaradi političnega delovanja je v Španiji zaprtih tudi nekaj katalonskih politikov – med njimi nekdanji predsednik Katalonije Carles Puigdemont, ki je že nekaj let v političnem zatočišču v Belgiji – in to samo zato, ker so zagovarjali izvedbo referenduma, na katerem naj bi videli, ali so prebivalci severovzhodne pokrajine za to, da bi bila Katalonija samostojna država ali ne.
O tem zatiranju političnega izražanja v samem srcu Unije pa evropski zunanji ministri kot noji tiščijo glave v pesek. To je na lepem postala notranja zadeva Španije, v katero se EU ne bo vpletala, pa čeprav je večina španskih političnih zapornikov za zapahi zaradi še vedno veljavnih zakonov iz časa Francovega fašističnega režima. Kot da pravici do svobodnega političnega delovanja in svobode govora ne bi bili zapisani v same temelje Unije.
Pred skoraj osmimi leti so ga zato prvič obsodili na pogojno kazen zaradi poslovne goljufije, samo da bi mu onemogočili politične nastope in kandidature za visoke funkcije, tudi za predsednika Rusije. Pozneje so ga še enkrat obsodili na pogojno kazen zaradi domnevno istega »zločina«, vrhunec pa je bila lanska zastrupitev s strupom novičok. Navalni je postal simbol boja proti avtokratskemu Putinovemu vodenju, zato je zelo čislan v zahodnih medijih in pri politikih EU in ZDA.
Dober teden dni prej, preden so zunanji ministri EU predlagali ostrejše sankcije proti Rusiji, je španska policija aretirala katalonskega raperja Pabla Haséla. Njegov greh je bil, ker je na družabnih omrežjih nasprotoval španski monarhiji in policijo obtoževal mučenja in pobijanja protestnikov in migrantov. A Hasél ni edini Katalonec, ki je za zapahi zaradi svojega mnenja.
Zaprt je še en raper, znan pod umetniškim imenom Valtònyc. Tudi njemu je sodišče leta 2018 očitalo podobna kazniva dejanja kot Hasélu. Tu se seznam ne zaključi. Zaradi političnega delovanja je v Španiji zaprtih tudi nekaj katalonskih politikov – med njimi nekdanji predsednik Katalonije Carles Puigdemont, ki je že nekaj let v političnem zatočišču v Belgiji – in to samo zato, ker so zagovarjali izvedbo referenduma, na katerem naj bi videli, ali so prebivalci severovzhodne pokrajine za to, da bi bila Katalonija samostojna država ali ne.
O tem zatiranju političnega izražanja v samem srcu Unije pa evropski zunanji ministri kot noji tiščijo glave v pesek. To je na lepem postala notranja zadeva Španije, v katero se EU ne bo vpletala, pa čeprav je večina španskih političnih zapornikov za zapahi zaradi še vedno veljavnih zakonov iz časa Francovega fašističnega režima. Kot da pravici do svobodnega političnega delovanja in svobode govora ne bi bili zapisani v same temelje Unije.
