Komentar Vesa Stojanova: Nevarnost pred našim nosom
Če nam je bil zahod dolga desetletja zgled, potem je rešitev najbrž v sežigalnicah odpadkov.
Odpri galerijo
Pred dvema dnevoma so poročali, da je v hali za predelavo odpadkov podjetja Surovina iz Maribora že tretjič v tednu dni izbruhnil požar, ki so ga komaj pogasili. Lani je v Sloveniji gorelo na več kot 50 odlagališčih odpadkov, zato vest iz Štajerske ne bi smela biti preveč vznemirljiva. Po požarih v Kemisu pri Vrhniki, Zalogu pri Novem mestu, Mali Mežakli pri Jesenicah, v Lenartu, če omenimo le tiste najbolj odmevne v zadnjih treh, štirih letih, smo se počasi že začeli navajati, da na slovenskih smetiščih pač zelo pogosto gori.
Razlog seveda ni v tem, da bi kakšen Franček piromanček hodil po Sloveniji in podtikal ogenj pod smeti, temveč v preprostem dejstvu, da na državni ravni nimamo strategije in ne vemo, kaj naj sploh naredimo z njimi. Navadnih gospodinjskih smeti in industrijskih odpadkov je pri nas iz leta v leto vedno več. Pred leti je bilo bistveno lažje. Podjetja za predelavo odpadkov so smeti izvažala, praviloma na Kitajsko, a odkar so tudi tam odkrili, da varovanje okolja postaja pomembna življenjska vrednota, se je ta praksa končala.
Smeti je čedalje težje izvažati, zato ostajajo doma. In ne samo smeti, tudi komunalno blato iz čistilnih naprav, ki smo ga do pred kratkim izvažali na Madžarsko, se kopiči na domačih deponijah.
Tako bo, dokler se v Sloveniji odgovorni ne bodo odločili, kako se bomo lotili tega čedalje hujšega problema. Seveda takšnih, kakršna je tista, ki stoji tako rekoč sredi Dunaja in zaradi česar avstrijska metropola, v kateri in okoli katere živi skoraj dvakrat več prebivalcev kot v Sloveniji, nima težav z odpadki.
Če je zdaj strah pri ljudeh in tudi oblasteh pred koronavirusom in morebitnim novim valom migrantov, ki se zbirajo na turško-grški meji, še nekako razumljiv, pa je povsem nerazumljiv indiferentni odnos, ki ga imamo vsi – državljani in oblast do odpadkov. Nekega dne v prav bližnji prihodnosti, ko se bomo zbudili v kupu odpadkov in lastnega posušenega dreka, bomo ugotovili, da smo se koronavirusa in migrantov po nepotrebnem bali, pozabili pa smo na nevarnost, ki smo jo imeli ves čas pred nosom.
Če nam je bil zahod dolga desetletja zgled, potem je rešitev najbrž v sežigalnicah odpadkov.
Razlog seveda ni v tem, da bi kakšen Franček piromanček hodil po Sloveniji in podtikal ogenj pod smeti, temveč v preprostem dejstvu, da na državni ravni nimamo strategije in ne vemo, kaj naj sploh naredimo z njimi. Navadnih gospodinjskih smeti in industrijskih odpadkov je pri nas iz leta v leto vedno več. Pred leti je bilo bistveno lažje. Podjetja za predelavo odpadkov so smeti izvažala, praviloma na Kitajsko, a odkar so tudi tam odkrili, da varovanje okolja postaja pomembna življenjska vrednota, se je ta praksa končala.
Smeti je čedalje težje izvažati, zato ostajajo doma. In ne samo smeti, tudi komunalno blato iz čistilnih naprav, ki smo ga do pred kratkim izvažali na Madžarsko, se kopiči na domačih deponijah.
Tako bo, dokler se v Sloveniji odgovorni ne bodo odločili, kako se bomo lotili tega čedalje hujšega problema. Seveda takšnih, kakršna je tista, ki stoji tako rekoč sredi Dunaja in zaradi česar avstrijska metropola, v kateri in okoli katere živi skoraj dvakrat več prebivalcev kot v Sloveniji, nima težav z odpadki.
Če je zdaj strah pri ljudeh in tudi oblasteh pred koronavirusom in morebitnim novim valom migrantov, ki se zbirajo na turško-grški meji, še nekako razumljiv, pa je povsem nerazumljiv indiferentni odnos, ki ga imamo vsi – državljani in oblast do odpadkov. Nekega dne v prav bližnji prihodnosti, ko se bomo zbudili v kupu odpadkov in lastnega posušenega dreka, bomo ugotovili, da smo se koronavirusa in migrantov po nepotrebnem bali, pozabili pa smo na nevarnost, ki smo jo imeli ves čas pred nosom.