Komentar Vesa Stojanova: V svojem svetu
Ugled Slovenije v Evropi je na zelo nizki ravni, a to ni problem koronakrize, to je problem in plod slovenske politike.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Mnogi med vami ste vsaj povzdignili obrv ob nedavni novici, da bo Avstrija sredi junija odprla meje z Nemčijo, Češko, Švico, Slovaško in Madžarsko, ne pa tudi svojih meja na jugu z Italijo in Slovenijo. Kot dodatni udarec, ki pa najbrž ni sprožil samo povzdignjene obrvi, ampak tudi kakšno besedo, ki ne spada na časopisni papir, je sledila še vest, da bo Madžarska odprla svoje meje s Srbijo, ne pa tudi s Slovenijo, in da naše države ni na seznamu tistih, katerih državljani bodo lahko kmalu potovali v Grčijo.
Ker je naša meja z Italijo bolj ali manj zaprta, nam za potovanja v svet ostane le Hrvaška. In vse to, da imamo zelo dobro epidemiološko sliko in smo, kot se je hvalil predsednik vlade, prvi v Evropi ukinili epidemijo covida-19. To mnogim Slovencem, ki so navajeni potovati, nikakor ne pomaga prav veliko. Zato je prav na mestu vprašanje, ali je slovenska diplomacija naredila vse, kar je treba, da tudi kljub dobri epidemiološki sliki ostajamo zaprti otok sredi Evrope, ki se počasi odpira po krizi.
Odgovor na to vprašanje ni najbolj enostaven. Res je, da je koronakriza iz nekoč enotne Evrope naredila Evropo močno nacionalnih držav in vsaka zase se je in se še spopada s krizo in njenimi posledicami. Tudi ukrepi so po državah različni. A po drugi strani ne gre zanemariti dejstva, da denimo Avstrija meje s Slovenijo in Italijo ne odpre tudi zato, ker bi rada na ta način spodbudila domači turizem in k sebi spravila Nemce, Čehe, Slovake …
Res pa je tudi, da je ugled Slovenije v Evropi na zelo nizki ravni, a to ni problem koronakrize, to je problem in plod slovenske politike, ki sta ji že vrsto let zunanja politika in ugled Slovenije v svetu zelo postranska, tako rekoč nebodigatreba. Lahko naštevamo krivce – od zunanjih ministrov, ki jih je bolj zanimala notranja kakor zunanja politika, pomanjkanja prioritet do zadnjih prirejenih resnic in neumnosti, ki jih je naredil z dvema »pismoma, depešama ali dopisoma« aktualni zunanji minister.
Dejanja, ki ugleda Slovenije ne krepijo, in potem se nenadoma vsi čudijo, da nas nihče niti ne opazi, kaj šele upošteva. In potem se mimogrede zgodi Grčija, ki nas pri odpiranju svojih meja niti ne zazna.
Ugled Slovenije v Evropi je na zelo nizki ravni, a to ni problem koronakrize, to je problem in plod slovenske politike.
Ker je naša meja z Italijo bolj ali manj zaprta, nam za potovanja v svet ostane le Hrvaška. In vse to, da imamo zelo dobro epidemiološko sliko in smo, kot se je hvalil predsednik vlade, prvi v Evropi ukinili epidemijo covida-19. To mnogim Slovencem, ki so navajeni potovati, nikakor ne pomaga prav veliko. Zato je prav na mestu vprašanje, ali je slovenska diplomacija naredila vse, kar je treba, da tudi kljub dobri epidemiološki sliki ostajamo zaprti otok sredi Evrope, ki se počasi odpira po krizi.
Odgovor na to vprašanje ni najbolj enostaven. Res je, da je koronakriza iz nekoč enotne Evrope naredila Evropo močno nacionalnih držav in vsaka zase se je in se še spopada s krizo in njenimi posledicami. Tudi ukrepi so po državah različni. A po drugi strani ne gre zanemariti dejstva, da denimo Avstrija meje s Slovenijo in Italijo ne odpre tudi zato, ker bi rada na ta način spodbudila domači turizem in k sebi spravila Nemce, Čehe, Slovake …
Res pa je tudi, da je ugled Slovenije v Evropi na zelo nizki ravni, a to ni problem koronakrize, to je problem in plod slovenske politike, ki sta ji že vrsto let zunanja politika in ugled Slovenije v svetu zelo postranska, tako rekoč nebodigatreba. Lahko naštevamo krivce – od zunanjih ministrov, ki jih je bolj zanimala notranja kakor zunanja politika, pomanjkanja prioritet do zadnjih prirejenih resnic in neumnosti, ki jih je naredil z dvema »pismoma, depešama ali dopisoma« aktualni zunanji minister.
Dejanja, ki ugleda Slovenije ne krepijo, in potem se nenadoma vsi čudijo, da nas nihče niti ne opazi, kaj šele upošteva. In potem se mimogrede zgodi Grčija, ki nas pri odpiranju svojih meja niti ne zazna.
