Kometar Lovra Kastelica: Čedermac Roglič
O Kanalski dolini se od vseh slovenskih ozemelj, ki so ostala zunaj meja današnje Slovenije, še najmanj govori in piše. V zgodovini so si ta del podajali različni oblastniki, po pariški mirovni konferenci leta 1919 pa je bila, kljub temu da je bila večinsko poseljena s Slovenci in redkimi Nemci, dodeljena Italiji.
Drug za drugim so prižigali sveče in pomolili. Za Rogličev uspeh. Za slovensko besedo!
Stoletje pozneje smo se peljali z gondolo tja gor proti svetišču. Včasih so na Sv. Višarje romali peš, romarji pa so si v dolini za povrh naložili še poleno ali dve ter ju za pokoro nesli vse do vrha. To soboto smo imeli namesto polen tri sendviče, dva z mortadelo in enega s prešano slanino.
Kraji, kjer krompirju pravijo hruške, so v tistem sijali v najlepših možnih odtenkih. Te kraje so Slovenci naselili že ob koncu 6. stoletja in vse odtlej ohranjajo svoj jezik, svojo narodnost.
V Žabnicah, od koder smo krenili proti Višarjam, je Slovencev še petina. Stoletja so uspešno kljubovali asimilacijskim pritiskom, še največ težav imajo v času padlih državnih meja, ko imamo predvsem polna usta človekovih pravic in čezmejnega sodelovanja; in ko stavimo na ureditev, ki naj bi imela v mislih najprej manjšine.
Tudi zato je bila novica, da je začela slovenščina izginjati iz kanalskih župnij, povsem nepričakovana. Sploh ker se to dogaja v tako religioznem okolju, v katerem se romarji že stoletja zatekajo k višarski Mariji, kraljici Evrope.
Vse se je začelo, ko je februarja 2019 umrl ukovški župnik Mario Garjup, ki je v Kanalski dolini kar 45 let ohranjal slovensko besedo. Tik pred smrtjo je čedermacu priskočil na pomoč mladi frančiškan iz Bohinja Jan Cvetek. V Kanalski dolini bi priljubljeni pater z veseljem ostal. Videmskega nadškofa so zato naši prosili, naj mu dovoli nadaljevanje poslanstva pod Sv. Višarjami, kot tudi, da dovoli bogoslužje v slovenščini. Mazzocatu so izročili pismo, odgovora nanj še niso prejeli. Še več, nadškof je raje imenoval novega župnika iz Bolivije, ki mu pomaga še romunski kaplan. Ta je že kmalu razdelil med vernike priporočilo, da mora biti petje v jeziku, ki ga razumejo vsi. Ker slovenščine ne razume, je bilo jasno, kaj je s tem mislil. Prepovedal je tudi slovenski križev pot in rožni venec. In to v župniji, kamor sodijo tudi Sv. Višarje in kamor je to soboto priromalo na tisoče Slovencev. Te je v duhu čedermacev združil Primož Roglič.
Še preden se je s kolesom odpravil neverjetni zmagi naproti, se je iz višarske cerkve vila kolona njegovih navijačev. Drug za drugim so prižigali sveče in pomolili. Za Rogličev uspeh. Za slovensko besedo!
