Kometar Lovra Kastelica: Naša zemlja

Na poti iz Barbarige smo med prečkanjem doline reke Mirne, kjer je potekala tisočletna etnična meja Slovencev, po čistem naključju zaslišali skladbo Naša zemlja Marjana Kozine; ne le da je bila v ožjem izboru za slovensko himno, marsikdo jo še danes dojema tako.

Kot iz topa sem zato ustrelil tisto o Kardelju, ki se ga je v nekem trenutku tako nalizal, da je pomešal Mirno z Dragonjo ter se zavzel za napačno mejo. Gre sicer za nikjer dokumentiran in nikoli dokazan mit. Ki pa se je prijel, kar je samo odsev gneva, ki ga gojimo Slovenci do naših odločevalcev, ki so se v zadnjih sto letih zavzemali predvsem za enotnost (z drugimi), ne pa za slovenstvo, za našo zemljo!

Na bojiščih smo se resda izkazali, povsem drugače je bilo za diplomatsko mizo: da je Hrvaška po prvi vojni dobila Dalmacijo, smo izgubili tretjino narodnega ozemlja; da pa ima danes še Istro, Reko in kvarnerske otoke, smo po drugi svetovni vojni plačali s 145.000 rojaki, ki so za vselej ostali v Italiji. Saj smo besedo raje prepuščali drugim in se naslanjali na napačne povezave. Če bi bili ponosni na zgodovino naših prednikov in imeli v mislih vsako ped naše zemlje, tedaj bi se leta 1944 iztekel drugače tudi zgodovinski sestanek na Maliji nad Lucijo. Kjer sta imela glavno vlogo 26-letni Milan Guček in Andrija Babić.

FOTO: Tina Podobnik

Sešla sta se zato, da bi zgladila vsa nesoglasja, ki so se nagrmadila v času, ko se Slovenci niso bojevali samo proti okupatorju, pač pa so jim veliko škodo delale tudi hrvaške enote, ki so se na našem ozemlju vedle skrajno oblastno, izjavljale, da je vsa Istra hrvaška, še več, ker so se slovenski fantje uprli in se niso hoteli pridružiti njihovim edinicam, so se hrvaški partizani odzvali z nasiljem.

Njun dogovor pa hrvaški politiki še danes mečejo pod nos našim. Guček ga je takole opisal: »Ko sva se oddahnila od poti in ko sva se okrepčala z vinom in ocvrtim mesom, se je gospodinja umaknila. Z Andrijo sva slonela nad karto in sva kar začrtala mejo ter sproti ocenjevala vasi.« Nenadoma pa je naš zelenec odstopil od meje na Mirni in določila sta zdajšnjo od Kanala sv. Odorika ter po Dragonji navzgor. »Sedaj ne bo več nesporazumov, čigavo je kaj.«

Četudi so jo osvobodili slovenski partizani in je bila od 13. stoletja pod občino Piran, je Savudrijo že kmalu zatem okupirala Hrvaška. Podobno je bilo tudi z drugimi slovenskimi kraji med Mirno in Dragonjo. Kaj pa slovenska politična elita? Ta odtlej še slišati noče več za tisočletno etnično mejo na Mirni.