NA KOŽO
Končno: zastavonoša Fak!
Na sklepni slovesnosti ZOI si želimo videti Jakova Faka, kako nosi slovensko zastavo.
Odpri galerijo
Rok Tamše FOTO: S. N.
V glasovanju za ime tedna na nacionalnem radiu je slovenska javnost upravičeno dvignila palec za srebrnega olimpijca v biatlonu, Hrvata s slovenskim potnim listom Jakova Faka. Nesojeni nosilec slovenske zastave na odprtju 23. zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji, ki bodo potekale do nedelje, je z briljantnim uspehom vnovič osvojil srca in um slovenske javnosti. Po začetnih spodrsljajih v Pjongčangu je po trnovi poti, ki jo na sončni strani Alp tako radi malikujemo, v velikem slogu osvojil srebrno kolajno za Slovenijo, edino na teh igrah doslej. Fak je postal junak, ki mu legitimno pritiče, da na sklepnem dogodku iger ponese slovensko trobojnico, čemur se je odpovedal pred OI zaradi nekaterih zlonamernih kritik in nenavadnih dvomov, ali je po nacionalnem vprašanju sploh primerna oseba za to. Ta teden bo še tekmoval, zato lahko v olimpijski slavi uživa do konca iger.
V Olimpijskem komiteju Slovenije bi morali še bolj temeljito premisliti, preden so ljudem dali na voljo, da glasujejo za zastavonošo med Fakom, smučarsko tekačico Vesno Fabjan in hokejistom Mitjo Robarjem. V slogu politikantov – dajmo na referendum, naj raja odloča o strokovnih vprašanjih – so vrgli kost hijenam, ki znajo zgolj in samo pokvariti. Fak se je za lasten mir in olimpijsko nalogo raje odpovedal kandidaturi, kar se je izkazalo za vrhunsko odločitev. Izbrana je bila Fabjanova, kar se je pozneje izkazalo za nov problem, saj na posamičnih tekmah ni tekmovala, tako da je v Pjongčangu že na glas užaljeno ugotavljala, kako da je prišla na OI le nosit zastavo. Seveda nam ni tuje, da so v športu, pa četudi gre za zastavonošo, prisotna močna, morda pretirana čustva. S tem so odgovorni pri OKS dobili lekcijo, ki jim bo prišla prav v prihodnje. Zgolj za primerjavo: kapetana športnega moštva v resnih klubih pač ne izbirajo navijači, ampak najpogosteje trener oziroma igralci, če jim šef ponudi to priložnost. Torej vse ostane v slačilnici: od medsebojnega spoštovanja, zaupanja, homogenosti, ambicij, pričakovanj, trpljenja na poti do uspehov do veličastnih ali spodletelih predstav, novega trpljenja zaradi neuspeha ali uživanja v evforiji zmagoslavja. Navijači naj podpirajo, spodbujajo ali pa negodujejo, kritizirajo. Imajo pravico do obojega, do odločanja o športnikih pa jim, realno, manjka še zelo veliko.
V Olimpijskem komiteju Slovenije bi morali še bolj temeljito premisliti, preden so ljudem dali na voljo, da glasujejo za zastavonošo med Fakom, smučarsko tekačico Vesno Fabjan in hokejistom Mitjo Robarjem. V slogu politikantov – dajmo na referendum, naj raja odloča o strokovnih vprašanjih – so vrgli kost hijenam, ki znajo zgolj in samo pokvariti. Fak se je za lasten mir in olimpijsko nalogo raje odpovedal kandidaturi, kar se je izkazalo za vrhunsko odločitev. Izbrana je bila Fabjanova, kar se je pozneje izkazalo za nov problem, saj na posamičnih tekmah ni tekmovala, tako da je v Pjongčangu že na glas užaljeno ugotavljala, kako da je prišla na OI le nosit zastavo. Seveda nam ni tuje, da so v športu, pa četudi gre za zastavonošo, prisotna močna, morda pretirana čustva. S tem so odgovorni pri OKS dobili lekcijo, ki jim bo prišla prav v prihodnje. Zgolj za primerjavo: kapetana športnega moštva v resnih klubih pač ne izbirajo navijači, ampak najpogosteje trener oziroma igralci, če jim šef ponudi to priložnost. Torej vse ostane v slačilnici: od medsebojnega spoštovanja, zaupanja, homogenosti, ambicij, pričakovanj, trpljenja na poti do uspehov do veličastnih ali spodletelih predstav, novega trpljenja zaradi neuspeha ali uživanja v evforiji zmagoslavja. Navijači naj podpirajo, spodbujajo ali pa negodujejo, kritizirajo. Imajo pravico do obojega, do odločanja o športnikih pa jim, realno, manjka še zelo veliko.
