NE ME BASAT
Korl Veliki: prišel je nazaj, da bomo šli lažje v raj
Odpri galerijo
Karl Erjavec. 11. kongres stranke Desus. Ljubljana, 18. januar 2020 FOTO: Leon Vidic/delo
Včasih, ko slišim besedo upokojenec, se spomnim časov, ko sva s staro mamo vandrala z vlaki po domovini, ki je imela takrat drugačno ime, upokojence pa iste, kot so posodobljeni. Ja, in tudi Korl Veliki je že prvič lulal in kakal v pleničke.
Drugič ga, kot nas vse, še čaka.
Takrat je biti upokojenec pomenilo, da je imela stara mati poceni prevoz z vlaki in da je morala vsak dan kuhati za kar veliko družino.
Tako na vlakih kot med kuhanjem sem bil njena prva spremljevalka. Na vlakih sem dal mir, ker so bila okna moja televizija, doma pa ne, zato me je v domačih logih umirila prav kleno in po štajersko: pol kozarca vode, pol vina zmešala s sladkorjem, pa sem odprtih oči spal.
Po navadi matere pijane potomce prvič spoznajo tam nekje pri petnajstih, sam pa sem se tu res izkazal, nisem le pred svojim, pač pa pred vsemi časi.
Ko se je mati nekoč vrnila s predavanj veliko prej kot navadno, je pozabila, da študira slovenščino, in s staro mamo sva jih slišala.
Čeprav sem bil zadet in sem sedel na mizi, menda na kahli, sem slišal, da bom na ta način postal podoben staremu očetu.
To se mi je zdelo fino, saj je bil – pokojen in v mojih mislih – trden kot skala, sokol, gimnast in partizan; le kdo bi mu ne bil rad podoben?
Potem sem izvedel, da je imel slavni stari oče tudi bolj tekočo plat. Precej tekočo. Tako zanj partizani niso bili le tisto, kar stori spodoben človek, ki ne gre v gozd zaradi partije (ker ni v njej), pač pa zaradi ljubezni do svobode in domovine, jezika.
Nekako so bili partizani verjetno zanj spoznavanje s prapredniki dr. Ruglja ... Rugljevo seme.
Samo mislim si lahko, kako so nekateri morali sovražiti Nemce, ker zaradi njih par let niso mogli do šnopsa in šmarnice.
Takrat sem tudi izvedel, da je bil stari oče po vojni kolesar, saj je kolo, ki mu ga je nekako čudežno iz Italije v dar pripeljala okoli leta 1950 stara mati, na nekem potovanju končalo v rokah neke kolesarke ... Za vse je bila kriva, kot sem razumel, vlažnost, ki je staremu očetu tako prijala.
Torej, s staro materjo, upokojenko, sva skoraj vsak dan romala na trg, vedno tudi v pokrito tržnico. Ni bilo dosti drugače, bile so vrste, čakalo se je dolgo, in tu sem se edinkrat srečal s koristjo, ki jo je stari oče partizan prinesel v familijo. »Jaz sem žena borca!« je dejala stara mati, mi pomežiknila in se grdo vrinila v vrsto.
Takrat sem si želel, da bi stari oče partizan vstal iz groba in babo spravil v red; mene bi težje našel, saj sem se od sramu vdrl v zemljo, bil sem tam nekje, kjer danes župan Jankovič želi izdolbsti garažno hišo.
Danes vem, da se je stara mati vrinila le zato, ker se ji je mudilo – tako kot se mudi vsem upokojencem.
Najprej se jim mudi v pokoj, v tistega, ki bi ga radi čim več užili pred onim drugim, večnim pokojem, no, in v tem času se jim vedno mudi v okviru velikega načrta, kjer je veliko nujnega prometa, pa nobenih jasnih ciljev.
Ne me basat, da danes to velja za vse upokojence.
Namreč, 99 odstotkov jih beži v penzion, en odstotek pa iz penziona nazaj.
In smo pri svetovnem fenomenu: imamo človeka, ki se je iz pokoja, kot je dejal, aktivno vrnil – med upokojence.
Korl je šampion. Edini upokojenec, ki mu je bilo med penzijo dolgčas.
Zato pravi, da ne gre v vlado, ampak da bo skrbel za upokojence. Verjetno jim pod vladarjem Korlom res ne bo dolgčas, tega čipa moj vrstnik Korl nima.
Korl Veliki. Slovenski Karel Veliki. Kdor ne vidi podobnosti med tema vladarjema in sošolcema po duši, je nesramen. Veliko skupnega imata.
Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.
In? Ja, ko bo Janša padel, bo tudi Korl združil Slovence, čeprav pravi, da ga krona, pardon, premierstvo ne zanima.
Kot pri Karlu Velikem: »Zgodovinarji že več stoletij razpravljajo, ali je Karel vedel za papeževo namero, da ga bo kronal za cesarja, in zakaj je naslov sprejel.« No, njegov biograf sicer pravi, da Karel Veliki ni vedel, da ga namerava papež kronati za cesarja, in trdi, da tega sploh ni želel: »... sprva je imel (do kronanja) takšen odpor, da je izjavil, da tistega dne, ko je bil kronan, ne bi vstopil v cerkev, čeprav je bil velik praznik, če bi vedel za papežev načrt.«
Da je naš Korl Veliki drugačen? Ja dejte no, dejte ... Številni sodobni znanstveniki trdijo, da je Karel Veliki vedel za kronanje, saj zagotovo ni mogel spregledati z dragulji okrašene krone, ki ga je čakala na oltarju, ko je prišel k molitvi.
Evo, tako je. Tudi Korl Veliki, kralj upokojencev, ne more spregledati krone, ki ga čaka.
Korl je Karel in Karel je Korl. Celo podobna sta si.
Za Karla Velikega so zapisali: »Bil je krepko grajen, močan in precej postaven, čeprav ne izjemno, ker je njegova višina sedemkrat večja od dolžine njegovega stopala. Imel je okroglo glavo, velike in živahne oči, nekoliko večji nos kot običajno, bele, a še vedno privlačne lase, jasen in veder izraz in kratek in debel vrat.«
To je to. Korl je Karel in Karel je Korl.
Ker nas za vladarje skrbi, mu naj, našemu, zaupamo, kako je bilo z zdravjem njegovega sošolca, Karla Velikega: ''Užival je v dobrem zdravju, razen vročice, ki ga je prizadela v zadnjih letih življenja. Proti koncu življenja je za seboj vlekel eno nogo, vendar je tudi takrat trdovratno počel, kar je hotel, in ni poslušal nasvetov osovraženih zdravnikov, ki so ga hoteli prepričati, naj neha jesti pečeno meso, ki ga je običajno jedel, ampak naj bo zadovoljen s kuhanim.«
Iz tega je slutiti, da se bosta z ministrom Matjažem Gantarjem vsaj še enkrat skregala, ampak zgolj zaradi prehrane, ne zaradi politike, zaradi higiene pa še manj.
Da je tisto z nogo, ki jo bo vlekel za seboj, zoprno? Ja dejte no, dejte, kakšni bi bili pa vi pri 106 letih in ob tem še vedno predsednik stranke?
Je pa res, da se bo takrat bolj kot za pravice članstva moral ukvarjati z – urejanjem parkirišč bivših članov.
Korl Veliki je torej kralj večne reprodukcije, je tako rekoč vodja nas, živih mrtvecev.
Prišel je nazaj, da bomo šli lažje v raj.
Drugič ga, kot nas vse, še čaka.
Takrat je biti upokojenec pomenilo, da je imela stara mati poceni prevoz z vlaki in da je morala vsak dan kuhati za kar veliko družino.
Tako na vlakih kot med kuhanjem sem bil njena prva spremljevalka. Na vlakih sem dal mir, ker so bila okna moja televizija, doma pa ne, zato me je v domačih logih umirila prav kleno in po štajersko: pol kozarca vode, pol vina zmešala s sladkorjem, pa sem odprtih oči spal.
Po navadi matere pijane potomce prvič spoznajo tam nekje pri petnajstih, sam pa sem se tu res izkazal, nisem le pred svojim, pač pa pred vsemi časi.
Ko se je mati nekoč vrnila s predavanj veliko prej kot navadno, je pozabila, da študira slovenščino, in s staro mamo sva jih slišala.
Čeprav sem bil zadet in sem sedel na mizi, menda na kahli, sem slišal, da bom na ta način postal podoben staremu očetu.
To se mi je zdelo fino, saj je bil – pokojen in v mojih mislih – trden kot skala, sokol, gimnast in partizan; le kdo bi mu ne bil rad podoben?
Potem sem izvedel, da je imel slavni stari oče tudi bolj tekočo plat. Precej tekočo. Tako zanj partizani niso bili le tisto, kar stori spodoben človek, ki ne gre v gozd zaradi partije (ker ni v njej), pač pa zaradi ljubezni do svobode in domovine, jezika.
Nekako so bili partizani verjetno zanj spoznavanje s prapredniki dr. Ruglja ... Rugljevo seme.
Samo mislim si lahko, kako so nekateri morali sovražiti Nemce, ker zaradi njih par let niso mogli do šnopsa in šmarnice.
Takrat sem tudi izvedel, da je bil stari oče po vojni kolesar, saj je kolo, ki mu ga je nekako čudežno iz Italije v dar pripeljala okoli leta 1950 stara mati, na nekem potovanju končalo v rokah neke kolesarke ... Za vse je bila kriva, kot sem razumel, vlažnost, ki je staremu očetu tako prijala.
Torej, s staro materjo, upokojenko, sva skoraj vsak dan romala na trg, vedno tudi v pokrito tržnico. Ni bilo dosti drugače, bile so vrste, čakalo se je dolgo, in tu sem se edinkrat srečal s koristjo, ki jo je stari oče partizan prinesel v familijo. »Jaz sem žena borca!« je dejala stara mati, mi pomežiknila in se grdo vrinila v vrsto.
Takrat sem si želel, da bi stari oče partizan vstal iz groba in babo spravil v red; mene bi težje našel, saj sem se od sramu vdrl v zemljo, bil sem tam nekje, kjer danes župan Jankovič želi izdolbsti garažno hišo.
Danes vem, da se je stara mati vrinila le zato, ker se ji je mudilo – tako kot se mudi vsem upokojencem.
Najprej se jim mudi v pokoj, v tistega, ki bi ga radi čim več užili pred onim drugim, večnim pokojem, no, in v tem času se jim vedno mudi v okviru velikega načrta, kjer je veliko nujnega prometa, pa nobenih jasnih ciljev.
Ne me basat, da danes to velja za vse upokojence.
Namreč, 99 odstotkov jih beži v penzion, en odstotek pa iz penziona nazaj.
In smo pri svetovnem fenomenu: imamo človeka, ki se je iz pokoja, kot je dejal, aktivno vrnil – med upokojence.
Korl je šampion. Edini upokojenec, ki mu je bilo med penzijo dolgčas.
Zato pravi, da ne gre v vlado, ampak da bo skrbel za upokojence. Verjetno jim pod vladarjem Korlom res ne bo dolgčas, tega čipa moj vrstnik Korl nima.
Korl Veliki. Slovenski Karel Veliki. Kdor ne vidi podobnosti med tema vladarjema in sošolcema po duši, je nesramen. Veliko skupnega imata.
Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.
In? Ja, ko bo Janša padel, bo tudi Korl združil Slovence, čeprav pravi, da ga krona, pardon, premierstvo ne zanima.
Kot pri Karlu Velikem: »Zgodovinarji že več stoletij razpravljajo, ali je Karel vedel za papeževo namero, da ga bo kronal za cesarja, in zakaj je naslov sprejel.« No, njegov biograf sicer pravi, da Karel Veliki ni vedel, da ga namerava papež kronati za cesarja, in trdi, da tega sploh ni želel: »... sprva je imel (do kronanja) takšen odpor, da je izjavil, da tistega dne, ko je bil kronan, ne bi vstopil v cerkev, čeprav je bil velik praznik, če bi vedel za papežev načrt.«
Da je naš Korl Veliki drugačen? Ja dejte no, dejte ... Številni sodobni znanstveniki trdijo, da je Karel Veliki vedel za kronanje, saj zagotovo ni mogel spregledati z dragulji okrašene krone, ki ga je čakala na oltarju, ko je prišel k molitvi.
Evo, tako je. Tudi Korl Veliki, kralj upokojencev, ne more spregledati krone, ki ga čaka.
Korl je Karel in Karel je Korl. Celo podobna sta si.
Za Karla Velikega so zapisali: »Bil je krepko grajen, močan in precej postaven, čeprav ne izjemno, ker je njegova višina sedemkrat večja od dolžine njegovega stopala. Imel je okroglo glavo, velike in živahne oči, nekoliko večji nos kot običajno, bele, a še vedno privlačne lase, jasen in veder izraz in kratek in debel vrat.«
To je to. Korl je Karel in Karel je Korl.
Ker nas za vladarje skrbi, mu naj, našemu, zaupamo, kako je bilo z zdravjem njegovega sošolca, Karla Velikega: ''Užival je v dobrem zdravju, razen vročice, ki ga je prizadela v zadnjih letih življenja. Proti koncu življenja je za seboj vlekel eno nogo, vendar je tudi takrat trdovratno počel, kar je hotel, in ni poslušal nasvetov osovraženih zdravnikov, ki so ga hoteli prepričati, naj neha jesti pečeno meso, ki ga je običajno jedel, ampak naj bo zadovoljen s kuhanim.«
Iz tega je slutiti, da se bosta z ministrom Matjažem Gantarjem vsaj še enkrat skregala, ampak zgolj zaradi prehrane, ne zaradi politike, zaradi higiene pa še manj.
Da je tisto z nogo, ki jo bo vlekel za seboj, zoprno? Ja dejte no, dejte, kakšni bi bili pa vi pri 106 letih in ob tem še vedno predsednik stranke?
Je pa res, da se bo takrat bolj kot za pravice članstva moral ukvarjati z – urejanjem parkirišč bivših članov.
Korl Veliki je torej kralj večne reprodukcije, je tako rekoč vodja nas, živih mrtvecev.
Prišel je nazaj, da bomo šli lažje v raj.
