NE ME BASAT
Kolumna Primoža Kališnika: Skrivno življenje hladilnika
In, če se ponoči v stranišču, ko odprete vrata, luč prižge sama od sebe in zaveje hlad – zelo verjetno je, da niste na pravem mestu, pa tudi če se vam zdi, da ste.
Odpri galerijo
Bi lahko to še pojedla? FOTO: Gettyimages
Življenje je res zajebano in še dobro, da ne traja večno, bi rekli optimisti; pesimisti pa, da kaj bi človek užival v lepotah življenja, če je jasno, da se je še vsako življenje končalo s smrtjo.
No, zdaj pa bodi pameten, če sploh ne veš, ali bi bil vesel ali žalosten.
Če bi človek želel biti pred žalostjo, torej, ko ti vesoljčki, ki skrbijo za tvojo rast, odklopijo elektriko in porabiš zadnji turistični bon za večni dopust v večnih loviščih, če bi torej želel biti vesel, ne bi smel brati časopisov, poslušati radia in gledati televizije.
Torej, to troje, če je ne, ti življenje olajša za vsaj 75 odstotkov.
Istočasno pa se ti utegne zgoditi, da za nekatere stvari postaneš za podoben odstotek bolj glup.
Nekateri pravijo, da je lepo biti neumen, a sam bi iz lastnih izkušenj dejal, da niti ne. Dobro, ni treba dolgo hoditi v šole, ampak potem je treba dolgo iskati službo.
Vse stvari potem nastajajo zelo dolgo, razen tega, da vedno zelo hitro dobiš napačno žensko in slabe prijatelje.
Slabi prijatelji veliko bolj smrdijo kot dobri sovražniki. Slabi prijatelji postanejo najbolj pokvarjeni sovražniki, iz dobrega sovražnika pa lahko, če se pač tako poklopi, dobiš celo zanesljivega kolega, če že ne pravega prijatelja.
To se sicer redko zgodi, se pa.
Pri napačnih ženskah je tako, da se jih je tako težko rešiti kot velikih in v času odcvetelih limuzin. Tako in tako da so impozantne, morda lepo ohranjene na zunaj, o tistem znotraj ne bi, a v resnici ogromno porabijo, z njimi so sami stroški in skrbi, in na koncu tak avto prodaš pod vsako ceno, skoraj da moraš še kaj dodati, da gre mrcina od hiše.
Sam sem vedno vsem napačnim ženskam želel, da bi našle pravega zase. Človeka, ki bi znal lepo skrbeti za limuzino, čeprav je ne potrebuje, a jo pač ima zato, ker jo imajo tudi drugi.
Včasih celo molim, da bi bilo tako.
A Bog ni neumen. Bog bere časopise, posluša radio in gleda televizijo in ve, kako je v resnici na tem planetu.
Kako je?
V resnici je tako, da če hočeš prehoditi svojo pot vsaj za silo v miru, ne smeš lulati proti vetru.
To sem izvedel nekega poletja na Hvaru, kjer je prijatelj, ki je tam kmet in s katerim včasih režem trte, pobiram kumare ali bučke in kradeva med njegovim čebelam, povabil klapo, ki je imela velik hit. Hit vasi v dalmatinskem kamenju,
»Ne pišaj u vjetar,
jer sve ti se vrača, ostačeš sam
i popišanih gača.«
Torej, ne lulaj v veter, ker se ti bo vse vrnilo in boš ostal sam in s poscanimi gatami.
Nekatero pravijo, da je v prav tem verzu opisano vse njihovo življenje, lahko pa da je tudi tako, da le ne razumejo fizike.
Morda bi moral biti eden glavnih zakonov klasične termodinamike, da nikoli ne lulaš v veter?
Čeprav bi bil tak zakon precej seksističen, saj velja le za moške.
Še en znak, da so ženske v resnici pametnejše od moških, bi dejal. No, saj tudi je tako ...
Ni treba biti ravno Marie Curie, najslavnejša znanstvenica vseh časov in dvakratna nobelovka, da se znaš pametno postaviti na veter.
Ženska je bila fenomen. Rekla je, da bi se morali ljudje manj zanimati za druge in več za ideje. In da te v znanosti zanimajo stvari, ne pa ljudje.
Žal nekateri moški tega na razumejo. Ženske vidijo kot lepe stvari, ne kot človeka, pa imajo vseeno težave.
Torej, tudi s stvarmi je treba lepo ravnati, da se ti ne zalomi.
Evo, zadnjič je v mojem starem popotnem kamionu počil zatič na hladilniku. Hladilnik je čudežna naprava, ki iz piva naredi božjo pijačo. Če imaš določeno vrsto smole, potem tudi iz brezalkoholnega piva naredi nekaj, kar se da pogoltniti, in če imaš dovolj domišljije, lahko samega sebe nategneš, da piješ pravo pivo.
Če imaš res močno domišljijo, se lahko naslednjega dne zbudiš z mačkom, a nič pijan. Stvar pristopa.
Skratka, odločil sem s zamenjati zatič in sem ga iskal od Ljubljane do Kranja. Preden sem našel pravega, sem kupil enega in pol neprava, a na koncu se je vseeno zgodilo, da sem zadevo popravil.
Če s stvarmi delaš lepo, ti vrnejo: naenkrat se je pokazalo, da ni res, da hladilnik ne dela, in da ni res, da v njem ne gori luč, pač pa, da imajo hladilniki grdo lastnost, da se kujajo, če niso dobro zaprti in njihove solze so poplava na tleh kamiončka.
Če veš, da je zatič levo odprto in desno zaprto, je hladilnik srečen. V bistvu se je treba le sprijazniti, da je za odpiranje in zapiranje hladilnika potreben samo en gib več.
Hladilnik v kamionu mora biti v nasprotju s tistim v stanovanju zapahnjen, ker se pač včasih odpravi na pot.
Težava je, če človek misli, da je hladilnik samoumeven in da se bo obnašal tako, kot si človek želi.
Ampak tudi hladilniki imajo pravico do svojega življenja in do svojih pravil.
Levo odprto, desno zaprto.
Ko to enkrat osvojiš, ni več lulanja v veter. Saj veste, kako starim ljudem povedo, kakšna je razlika med straniščem in hladilnikom; če se v stranišču, ko odpreš vrata, sama od sebe prižge luč, potem lulaš v hladilnik.
Da razumeš hladilnik, je treba nekaj vaje, stvari je treba ponotranjiti.
Ne me basat', da je to logično, mislim, zapiranje hladilnika v kamiončku. Ni.
Namreč, Marie Curie je dejala takole: »Učili so me, da pot napredka ni ne hitra ne lahka.«
Skrivno življenje hladilnika nas torej uči, da je treba s stvarmi ravnati lepo, da se bomo z njimi dobro razumeli.
In, če se ponoči v stranišču, ko odprete vrata, luč prižge sama od sebe in zaveje hlad – zelo verjetno je, da niste na pravem mestu, pa tudi če se vam zdi, da ste.
Razen če vam v življenju največ pomeni uživanje v trenutku.
No, zdaj pa bodi pameten, če sploh ne veš, ali bi bil vesel ali žalosten.
Če bi človek želel biti pred žalostjo, torej, ko ti vesoljčki, ki skrbijo za tvojo rast, odklopijo elektriko in porabiš zadnji turistični bon za večni dopust v večnih loviščih, če bi torej želel biti vesel, ne bi smel brati časopisov, poslušati radia in gledati televizije.
Torej, to troje, če je ne, ti življenje olajša za vsaj 75 odstotkov.
Istočasno pa se ti utegne zgoditi, da za nekatere stvari postaneš za podoben odstotek bolj glup.
Nekateri pravijo, da je lepo biti neumen, a sam bi iz lastnih izkušenj dejal, da niti ne. Dobro, ni treba dolgo hoditi v šole, ampak potem je treba dolgo iskati službo.
Vse stvari potem nastajajo zelo dolgo, razen tega, da vedno zelo hitro dobiš napačno žensko in slabe prijatelje.
Slabi prijatelji veliko bolj smrdijo kot dobri sovražniki. Slabi prijatelji postanejo najbolj pokvarjeni sovražniki, iz dobrega sovražnika pa lahko, če se pač tako poklopi, dobiš celo zanesljivega kolega, če že ne pravega prijatelja.
Bi lahko to še pojedla? FOTO: Gettyimages
To se sicer redko zgodi, se pa.
Pri napačnih ženskah je tako, da se jih je tako težko rešiti kot velikih in v času odcvetelih limuzin. Tako in tako da so impozantne, morda lepo ohranjene na zunaj, o tistem znotraj ne bi, a v resnici ogromno porabijo, z njimi so sami stroški in skrbi, in na koncu tak avto prodaš pod vsako ceno, skoraj da moraš še kaj dodati, da gre mrcina od hiše.
Sam sem vedno vsem napačnim ženskam želel, da bi našle pravega zase. Človeka, ki bi znal lepo skrbeti za limuzino, čeprav je ne potrebuje, a jo pač ima zato, ker jo imajo tudi drugi.
Včasih celo molim, da bi bilo tako.
A Bog ni neumen. Bog bere časopise, posluša radio in gleda televizijo in ve, kako je v resnici na tem planetu.
Kako je?
V resnici je tako, da če hočeš prehoditi svojo pot vsaj za silo v miru, ne smeš lulati proti vetru.
To sem izvedel nekega poletja na Hvaru, kjer je prijatelj, ki je tam kmet in s katerim včasih režem trte, pobiram kumare ali bučke in kradeva med njegovim čebelam, povabil klapo, ki je imela velik hit. Hit vasi v dalmatinskem kamenju,
»Ne pišaj u vjetar,
jer sve ti se vrača, ostačeš sam
i popišanih gača.«
Torej, ne lulaj v veter, ker se ti bo vse vrnilo in boš ostal sam in s poscanimi gatami.
Nekatero pravijo, da je v prav tem verzu opisano vse njihovo življenje, lahko pa da je tudi tako, da le ne razumejo fizike.
Morda bi moral biti eden glavnih zakonov klasične termodinamike, da nikoli ne lulaš v veter?
Čeprav bi bil tak zakon precej seksističen, saj velja le za moške.
Še en znak, da so ženske v resnici pametnejše od moških, bi dejal. No, saj tudi je tako ...
Ni treba biti ravno Marie Curie, najslavnejša znanstvenica vseh časov in dvakratna nobelovka, da se znaš pametno postaviti na veter.
Ženska je bila fenomen. Rekla je, da bi se morali ljudje manj zanimati za druge in več za ideje. In da te v znanosti zanimajo stvari, ne pa ljudje.
Žal nekateri moški tega na razumejo. Ženske vidijo kot lepe stvari, ne kot človeka, pa imajo vseeno težave.
Torej, tudi s stvarmi je treba lepo ravnati, da se ti ne zalomi.
Evo, zadnjič je v mojem starem popotnem kamionu počil zatič na hladilniku. Hladilnik je čudežna naprava, ki iz piva naredi božjo pijačo. Če imaš določeno vrsto smole, potem tudi iz brezalkoholnega piva naredi nekaj, kar se da pogoltniti, in če imaš dovolj domišljije, lahko samega sebe nategneš, da piješ pravo pivo.
Če imaš res močno domišljijo, se lahko naslednjega dne zbudiš z mačkom, a nič pijan. Stvar pristopa.
Skratka, odločil sem s zamenjati zatič in sem ga iskal od Ljubljane do Kranja. Preden sem našel pravega, sem kupil enega in pol neprava, a na koncu se je vseeno zgodilo, da sem zadevo popravil.
Če s stvarmi delaš lepo, ti vrnejo: naenkrat se je pokazalo, da ni res, da hladilnik ne dela, in da ni res, da v njem ne gori luč, pač pa, da imajo hladilniki grdo lastnost, da se kujajo, če niso dobro zaprti in njihove solze so poplava na tleh kamiončka.
Če veš, da je zatič levo odprto in desno zaprto, je hladilnik srečen. V bistvu se je treba le sprijazniti, da je za odpiranje in zapiranje hladilnika potreben samo en gib več.
Hladilnik v kamionu mora biti v nasprotju s tistim v stanovanju zapahnjen, ker se pač včasih odpravi na pot.
Težava je, če človek misli, da je hladilnik samoumeven in da se bo obnašal tako, kot si človek želi.
Ampak tudi hladilniki imajo pravico do svojega življenja in do svojih pravil.
Levo odprto, desno zaprto.
Ko to enkrat osvojiš, ni več lulanja v veter. Saj veste, kako starim ljudem povedo, kakšna je razlika med straniščem in hladilnikom; če se v stranišču, ko odpreš vrata, sama od sebe prižge luč, potem lulaš v hladilnik.
Da razumeš hladilnik, je treba nekaj vaje, stvari je treba ponotranjiti.
Ne me basat', da je to logično, mislim, zapiranje hladilnika v kamiončku. Ni.
Namreč, Marie Curie je dejala takole: »Učili so me, da pot napredka ni ne hitra ne lahka.«
Skrivno življenje hladilnika nas torej uči, da je treba s stvarmi ravnati lepo, da se bomo z njimi dobro razumeli.
In, če se ponoči v stranišču, ko odprete vrata, luč prižge sama od sebe in zaveje hlad – zelo verjetno je, da niste na pravem mestu, pa tudi če se vam zdi, da ste.
Razen če vam v življenju največ pomeni uživanje v trenutku.
