Kolumna Marija M. Kotnik: Lažni decembri
Pri svojih srednje rosno starejših letih sem dokončno ugotovila, zakaj praznikov ne maram in bi bilo za ljudi bolje, da jih sploh ne bi bilo. Vsaj ne v obliki, kot jih praznujemo zadnja leta, ko je treba na ukaz pretiravati na vseh področjih. Treba je biti najbolj srčen, pa najbolj dobrodelen, najbolj prijazen, najbolj uslužen … Istočasno pa je treba kupiti vsa darila, ki se oglašujejo, pojesti vso hrano, popiti ves alkohol in biti nadvse vesel. Tako nekako v zadnjem času doživljam praznike, saj ničesar drugega kot pretiravanja v vsem pač ne vidim.
Menda bi se jih, praznikov, morala veseliti, pravijo vsak december vsi, od trgovcev, župnikov, politikov, delodajalcev, ljudi kar tako, skratka vsi.
Globoko zasidrana v meni je misel, da so prazniki nateg, da so metanje peska v oči tistim, ki so v resnici naivni, ki verjamejo na besedo, ki verjamejo vsem sladkim besedam, ki so jih decembra deležni od najrazličnejših, največkrat tistih, ki istočasno od teh istih ljudi iščejo koristi. Ni naključje, da o praznikih vedno govorijo najlepše tisti, ki jim nič ne manjka, ki se decembra tako radi gredo dobrodelnost, ko z nasmeški na ustih in ob dobri medijski podpori razdelijo drobižke med množico tistih, ki največkrat niti ne vedo, za kaj gre. Navsezadnje bi »drobižek«, ki jim ga »odprtosrčno« namenijo decembra, potrebovali skozi vse leto.
Eden od razlogov, da praznikov ne maram, je tudi decembrska lažna dobrodelnost. Ta, ki se je pri nas resnično razbohotila na vse konce in kraje, mi največkrat gre na bruhanje. Istočasno ko nas v javnosti bombardirajo z oglasnimi pozivi, naj darujemo za najšibkejše, se v javnosti pojavljajo oglasni teksti, kako so se najbogatejši pri nas v času korone še obogatili. Mar ne bi bilo fino, da bi vsi ti tako silno bogati prisluhnili oglasnim pozivom o darovanju in mogoče milijoninko svojega premoženja namenili vsem tem nesrečnim revežem, ki se praznikov zaradi tega, ker nimajo, bolj bojijo, kot se jih veselijo. Seveda svet tako ne deluje, to mi je tudi že dolgo jasno. Kako je možno, da jih opazijo le, če imajo istočasno lastne koristi, sicer pa ne … No, to je zame kljub vsemu še vedno ena taka zelo velika uganka. Sem pač ena velika naivka, bi rekle moje prijateljice.
Mi je pa jasno, da v tem razmišljanju nisem sama, samo nekateri si na glas tega še ne upajo povedati!
Da je s to decembrsko dobrodelnostjo na horuk nekaj fejst narobe, tako vsakič znova opozarja tudi Ninna Kozorog, najbolj prepoznaven obraz društva Humanitarček, kjer se starejšim, pozabljenim od sistema, posvečajo vseh 365 dni v letu. V nedavnem intervjuju za Nedelo je o tem povedala: »Pomoč decembra je postala skoraj statusni simbol, ki prevzame družabna omrežja. Vsi ljudje bi bili kar naenkrat dobri, a malokdo bi naredil kaj dobrega. Pomoč sočloveku ni več del našega vsakdana, iz nuje delamo big deal.« Podpišem in z rdečo podčrtam!
Zato si vsako leto decembra želim le eno, da ta čim prej mine. Da mine histerija nakupovanja, da mine lažna dobrodelnost, da mine navidezna prijaznost ljudi.
To mi podkrepi tudi kako teve soočanje politikov, zdravnikov, sindikalistov, učiteljev, javnih uslužbencev in vseh iskalcev koristi v času, ko se pod okriljem skrbi za zajezitev epidemije koronavirusa dela vse mogoče, le tega, da bi virus resnično zajezili, ne. Letošnji december je to sprenevedanje na vseh področjih družbenega delovanja doseglo vrelišče, vsaj tako se zdi. Zaradi pomanjkanja empatije in vsega, kar spada zraven, je bilo še posebno vidno v zadnji Tarči, kjer je sindikalni predstavnik zdravnikov predstavljal vso bedo našega trenutka. Kot smo lahko slišali, ga zanimajo le plače zdravnikov, vse ostalo pa bi lahko šlo, po slišanem, kar rakom žvižgat. Neverjetno, ampak smo res padli tako daleč, da nekoga, ki se je menda za svoj poklic odločil zaradi poslanstva (vsaj tako vedno znova odgovarjajo zdravniki, ko jih vprašaš, zakaj so se odločili za ta poklic), zanima le še denar, nič drugega. Če boljših plač ne bodo dobili, se bodo pa menda vsi odselili.
Morda pa je za koga res nastopil čas za pot!
