Levi devžej

Pred petimi leti, ko se nam še sanjalo ni, da lahko obstaja koronavirus in z njim drastična degradacija vsakdanjega življenja, sem si na bolšjem sejmu v Beogradu kupil spodnje hlače. Pri teh običajno veliko dam na kakovost in jih zato nabavljam v trgovinah s spodnjim perilom, ampak tiste so me povsem očarale: v pakungi so bile tri, dvoje črne in ene sive, vse pa so imele na zadnji strani, torej riti, pest z iztegnjenim sredincem – enak motiv sem imel na majici, ki sem jo kupil nekaj kilometrov stran, na Tajskem. So vam všeč tele s fakičem, a ne, se je nasmehnil prodajalec in po krajšem cenkanju, ki je na bolšjaku pravzaprav pravilo, sem jih dobil za deset evrov.

Nosil sem jih do nedavnega. Pet let! Roko na srce, mi toliko niso zdržale še nobene gate, pa čeprav so bile vsaj srednjerazredne firme. Toda ko so šle v franže prve, so jim sledile tudi ostale. Saj ne da sem ostal brez, a praznina v predalu je bila očitna. In v omari tudi: odkar smo med epidemijo toliko doma, kar naprej drgnem in sem do lukenj zdrgnil trenirke, te pa kupujem v športnih diskontih za drobiž, menda ja ne bom drv premetaval in psov po odročnih hostah sprehajal v adidasu ali najku. Podobno je s supergami, tik pred zaprtjem športnih trgovin sem si jih privoščil za ne ravno bogataških, a tudi ne zanemarljivih 40 evrov. Po enem mesecu so se odprli podplati in zdaj z vsakega sprehoda domov prinesem pol kubika peska.

Skratka, en levi devžej sem ratal. Celo ženi sem se zasmilil, in ker je odločna ženska, ki takoj poišče rešitve, mi je prinesla (mojo) denarnico, da naj se oblečem in obujem prek spleta. To je bilo v ponedeljek popoldne, in ker nisem pristaš tovrstnega nakupovanja – kaj pa jaz vem, ali mi bodo na daljavo prav čevlji 44 ali 45 –, sem na kavču razmišljal o nadaljnjih postopkih. V tistem je zacingljal ženin telefon, od banke je dobila sms. Pravkar so ji trgali 44,41 evra. Kot sva ugotovila, si je v britanski piceriji Papa John's Milton Keynes privoščila večerjo. Takoj je zablokirala kartico in s tem hvala bogu izničila naslednji poskus lačnih Otočanov, tokrat za 37 evrov. Menda bo od banke dobila nazaj plačano pico pa hamburgerje, ali kaj so že pojedli, še sreča, da niso kupovali česa prestižnejšega. Recimo gat Ralpha Laurena.

Jaz sem se vsled tega odločil, da svoje kartice definitivno ne plasiram na internet, magari bom s peskom, ki ga vsak dan pripešačim domov, preplastil parkirplac. In medvedi se nad mojimi zgonjenimi trenirkami najbrž tudi ne bodo zgražali. Lahko pa po novem v supermarketu ob olju, kavi in kruhu kupim še gate. Grem pogledat, če imajo kakšne fakiča na riti.