NA EKS
Levičar, ki se ga nihče ne boji
Kot kaže, se bo pravi boj bil na desnici, med obstoječo predsednico in pevcem, ki je med drugim doktor ekonomije.
Odpri galerijo
No, pa smo prišli tudi tako daleč. Obstajajo tudi taki. Levičarji namreč. Levičarji, ki se jih nihče ne boji. To je pa res zadnja faza revolucije. Hrvaška voli prijecednika. Tokratne volitve bodo lahko po dolgem času prav posebno zanimive. Zadnje predvolilne ankete, ki so od uradnega začetka kampanje prve uradne, so pokazale dokaj zanimiva startna izhodišča. Res je, da se je kampanja za marsikaterega kandidata začela že veliko prej, neki lakmus so bile volitve v Evropski parlament, ampak lahko govorimo zgolj o krogu za ogrevanje. Dokler niso bile potrjene vse kandidature in se kampanja ni tudi uradno začela, je bilo vse samo neke vrste retorično nadmudrivanje.
Z uradno razglasitvijo kampanje začnejo teči tudi finančni taksimetri, in to je tisti pravi start. Pole position ima vsekakor dosedanja prijecednica Kolinda Grabar Kitarović. Jasno je, da ima obstoječi predsednik v vseh kampanjah pole position. Edina resna izzivalca sta tokrat bivši predsednik vlade Zoran Milanović in v prvo vrsto se je še prerinil pevec Miroslav Škoro. Slednji je vnesel v kampanjo izjemno zanimivo dinamiko, saj prihaja kot outsider, vendar ni brez veze, bi rekli. Prav na hrvaških volitvah se je že potrdila znamenita teza v političnem marketingu, da je največja nevarnost volitev, ko nekdo že vnaprej razglasi zmago. Temu smo bili pred leti priča tudi v Sloveniji. Enako se je zgodilo bivšemu hrvaškemu predsedniku Josipoviću, ko je KGK prišla od nikoder in ga premagala. Tokrat je v krogu za ogrevanje prav KGK na krilih HDZ v bistvu že razglasila zmago, vendar sta se potem zgodila uradni začetek kampanje in prvo sondiranje javnega mnenja. Ankete namreč kažejo, da so vsi trije kandidati izjemno blizu, v bistvu so izenačeni znotraj statistične napake. Opa. Pa je nekdo dobil hladne noge. Ko se je že mislilo, da bo največji boj tekel med levim kandidatom Milanovićem in desno KGK, se je pojavil Škoro, ki je kot kaže uletel v prostor, ki ga je KGK s svojim pomikanjem proti levi in rahli konfrontaciji s stranko, ki jo podpira, sprostila. Če ji je na prejšnjih volitvah uspelo s premikom v center oziroma proti levi pobrati Josipovićeve glasove, je tokrat naredila na skrajni desni dovolj prostora, da je pomembna večina desnega dela HDZ začela zaznavati Škora za svojega kandidata. Tukaj velja omeniti, da gre za pevca, ki je avtor veliko domoljubnih pesmi in je zelo povezan z nacionalno identiteto sosedov. Skratka, kot kaže, se bo pravi boj bil na desnici, med obstoječo predsednico in pevcem, ki je med drugim tudi doktor ekonomije. Tradicionalno soočenje partizanov in ustašev se zdaj spreminja v triado partizani-ustaši-katoliki. S tem da so tudi tukaj možne kombinacije, kot npr. pri nas na Primorskem, ko so ljudje na neki način levičarji, a hkrati globoko verni. Tako da se ta dva elementa ne izključujeta.
Ko je že bilo videti, da je tudi pri sosedih vsaj polovica tistih, ki so bili na zmagovalni strani zgodovine, je tokrat videti, da tradicionalni levi blok sploh ni udeleženec te vojne. Milanović pač ni tema, ker ima, kar ima, bi rekli prekaljeni igralci taroka. Njega se nihče ne boji. Pa se sprašujemo, kakšen je to levičar, ki se ga nihče ne boji. Če zgolj bežno pogledamo zgodovino dvajsetega stoletja in še prej, so bili prav levičarji tisti, ki se jih je bilo treba bati. Že izraz je nastal v času francoske revolucije. Bili so tisti, ki so znali narediti revolucijo, ki so znali seči po radikalnih metodah za dosego cilja. Od oktobrske revolucije, WWII, Kubancev s Chejem, tudi kasnejših formacij, kot so Rdeče brigade, Baader-Meinhof grupe, zajetja talcev, usmrtitev gospodarstvenikov in politikov in tako naprej. Celo Amerika se jih boji in jo je legendarna McCarthyjeva komisija branila pred levičarji. Pravi levičar je tisti, ki misli resno, je tisti, ki se ga nasprotniki bojijo. Vedo, da bo za dosego svojega cilja šel do konca. Tudi ko gledamo našo preteklost, so današnji dedki v bistvu vrteli orožje že kot najstniki in streljali na sovražnika. Dandanes, ko otrok naredi dva kroga po nogometnem igrišču, že priteče mama z odejo in vročim čajem, da ga slučajno ne bi napihalo. Šarhov Vanček jih je imel trinajst, ko je padel v boju z nemško vojsko. Resni igralci mislijo resno in to vedo tudi njihovi nasprotniki. Milanovića se nihče ne boji. Zato verjetno nima šans. Torej, kaj je levičar, ki se ga nihče ne boji? V bistvu levak.
Z uradno razglasitvijo kampanje začnejo teči tudi finančni taksimetri, in to je tisti pravi start. Pole position ima vsekakor dosedanja prijecednica Kolinda Grabar Kitarović. Jasno je, da ima obstoječi predsednik v vseh kampanjah pole position. Edina resna izzivalca sta tokrat bivši predsednik vlade Zoran Milanović in v prvo vrsto se je še prerinil pevec Miroslav Škoro. Slednji je vnesel v kampanjo izjemno zanimivo dinamiko, saj prihaja kot outsider, vendar ni brez veze, bi rekli. Prav na hrvaških volitvah se je že potrdila znamenita teza v političnem marketingu, da je največja nevarnost volitev, ko nekdo že vnaprej razglasi zmago. Temu smo bili pred leti priča tudi v Sloveniji. Enako se je zgodilo bivšemu hrvaškemu predsedniku Josipoviću, ko je KGK prišla od nikoder in ga premagala. Tokrat je v krogu za ogrevanje prav KGK na krilih HDZ v bistvu že razglasila zmago, vendar sta se potem zgodila uradni začetek kampanje in prvo sondiranje javnega mnenja. Ankete namreč kažejo, da so vsi trije kandidati izjemno blizu, v bistvu so izenačeni znotraj statistične napake. Opa. Pa je nekdo dobil hladne noge. Ko se je že mislilo, da bo največji boj tekel med levim kandidatom Milanovićem in desno KGK, se je pojavil Škoro, ki je kot kaže uletel v prostor, ki ga je KGK s svojim pomikanjem proti levi in rahli konfrontaciji s stranko, ki jo podpira, sprostila. Če ji je na prejšnjih volitvah uspelo s premikom v center oziroma proti levi pobrati Josipovićeve glasove, je tokrat naredila na skrajni desni dovolj prostora, da je pomembna večina desnega dela HDZ začela zaznavati Škora za svojega kandidata. Tukaj velja omeniti, da gre za pevca, ki je avtor veliko domoljubnih pesmi in je zelo povezan z nacionalno identiteto sosedov. Skratka, kot kaže, se bo pravi boj bil na desnici, med obstoječo predsednico in pevcem, ki je med drugim tudi doktor ekonomije. Tradicionalno soočenje partizanov in ustašev se zdaj spreminja v triado partizani-ustaši-katoliki. S tem da so tudi tukaj možne kombinacije, kot npr. pri nas na Primorskem, ko so ljudje na neki način levičarji, a hkrati globoko verni. Tako da se ta dva elementa ne izključujeta.
Ko je že bilo videti, da je tudi pri sosedih vsaj polovica tistih, ki so bili na zmagovalni strani zgodovine, je tokrat videti, da tradicionalni levi blok sploh ni udeleženec te vojne. Milanović pač ni tema, ker ima, kar ima, bi rekli prekaljeni igralci taroka. Njega se nihče ne boji. Pa se sprašujemo, kakšen je to levičar, ki se ga nihče ne boji. Če zgolj bežno pogledamo zgodovino dvajsetega stoletja in še prej, so bili prav levičarji tisti, ki se jih je bilo treba bati. Že izraz je nastal v času francoske revolucije. Bili so tisti, ki so znali narediti revolucijo, ki so znali seči po radikalnih metodah za dosego cilja. Od oktobrske revolucije, WWII, Kubancev s Chejem, tudi kasnejših formacij, kot so Rdeče brigade, Baader-Meinhof grupe, zajetja talcev, usmrtitev gospodarstvenikov in politikov in tako naprej. Celo Amerika se jih boji in jo je legendarna McCarthyjeva komisija branila pred levičarji. Pravi levičar je tisti, ki misli resno, je tisti, ki se ga nasprotniki bojijo. Vedo, da bo za dosego svojega cilja šel do konca. Tudi ko gledamo našo preteklost, so današnji dedki v bistvu vrteli orožje že kot najstniki in streljali na sovražnika. Dandanes, ko otrok naredi dva kroga po nogometnem igrišču, že priteče mama z odejo in vročim čajem, da ga slučajno ne bi napihalo. Šarhov Vanček jih je imel trinajst, ko je padel v boju z nemško vojsko. Resni igralci mislijo resno in to vedo tudi njihovi nasprotniki. Milanovića se nihče ne boji. Zato verjetno nima šans. Torej, kaj je levičar, ki se ga nihče ne boji? V bistvu levak.