KOMENTAR
Luka Modrić med nebesi in peklom
Po zadnji enajstmetrovki Ivana Rakitića je bil lažji od zagrebškega gemišta.
Odpri galerijo
LJUBLJANA SLOVENIJA 14.10.2011 JERNEJ SUHADOLNIK FOTO: JOZE SUHADOLNIK
Reprezentanco v Rusiji spremlja ogromno hrvaških novinarjev, od TV-zvezde Draga Ćosića do nadobudnih stažistov, ki so komaj stopili na pot poklica z nepredvidljivo prihodnostjo. Ni treba opisovati njihovih odzivov med tekmo, ki je imela dramatičen začetek in konec. Danci so se po hamletovsko spraševali »biti ali ne biti«, toda Hrvati so bili zreli za podvig, čeprav so igrali svojo najslabšo tekmo na tem mundialu. Severnjaki so se po prvem golu že videli v četrtfinalni tekmi v Sočiju, toda namesto na plažo so dejansko zašli na minsko polje Danijela Subašića.
Mesto ob izlivu Oke v Volgo je naklonjeno Hrvatom. Tam so nadigrali Argentino in na istem stadionu dočakali toliko sreče, kot so imeli smole na svoji zadnji tekmi eura 2016 s Portugalsko. Sovjetski Gorki je zanje srečen kraj, nekateri so razmišljali, da bi Zagreb preimenovali kar v Nižni Novgorod!
Nekaj besed smo izmenjali z Davorjem Šukerjem, prvim strelcem mundiala 1998, danes predsednikom hrvaške nogometne zveze, ki v tujini uživa večji ugled kot doma. To je pogosta praksa na območju nekdanje skupne države ... Šuker ni mogel iz svoje kože, rojakom je ob pogledu na čudoviti kompleks stadiona s 45.000 sedeži navrgel: tu ste imeli politični vrh, zakaj ga niste vprašali o hrvaškem nacionalnem stadionu? V mislih je imel Kolindo Grabar Kitarović in betonsko podrtijo v Maksimiru ...
Nekdanji Realov as ni bil prvo ime večera, to ni postal niti junak Danijel Subašić, pač pa njegov slavnejši zadrski rojak – Luka Modrić! Po zgrešenem kazenskem strelu je nosil na sebi mlinski kamen, po zadnji enajstmetrovki Ivana Rakitića je bil lažji od zagrebškega gemišta. Natančno pred enim letom so ga v hrvaških medijih vrteli na ražnju med pričanjem v sodnem procesu proti Zdravku Mamiću, zahtevali so njegov izgon iz reprezentance, po prvih štirih tekmah mundiala bi mu postavili desetmetrski spomenik.
Podobno je bilo pred enajstimi leti, ko je Modrić blestel v zagrebškem Dinamu, tedaj tekmecu Domžal v boju za ligo prvakov. Hrvaški novinarji so bili bitko z Zagrebčani in Mamićem, v zameno so dobili popoln silenzio stampa. Luka Modrić jim ni namenil besede, edini intervju je dal – Delu.
Tedaj me je v Maksimiru pričakal Zdravko Mamić osebno ... Na vprašanje, ali čuti pritisk, ki so mu ga naložili hrvaški mediji, je Modrić pri komaj 21 letih izstrelil: »Sploh ne. Vem, kaj ljudje upravičeno pričakujejo od mene v dresu Dinama ter hrvaške izbrane vrste, in s tem nimam težav. To je vrhunski nogomet, moram priznati, da v tem naravnost uživam.«
Tudi v zadnjih tednih je mogoče videti sproščenega in lahkotnega Luko Modrića, ki blesti na igrišču in ob njem. Rastel je po organski poti, na začetku kariere zavrnil odhod v Donjeck, kjer bi prejemal dvakrat višjo plačo kot v Tottenhamu. Najbrž ognjeni v avtobusu niso naključno prepevali Grdovićeve pesmi Nije u šoldima sve prav na željo Modrića ...
Na Hrvaškem mu vnovič jedo z roke, toda Modrić ve, da lahko čez noč pade iz sedmih nebes v deveti krog Dantejevega pekla. Tedaj bomo lahko rekli zgolj: že videno.
Mesto ob izlivu Oke v Volgo je naklonjeno Hrvatom. Tam so nadigrali Argentino in na istem stadionu dočakali toliko sreče, kot so imeli smole na svoji zadnji tekmi eura 2016 s Portugalsko. Sovjetski Gorki je zanje srečen kraj, nekateri so razmišljali, da bi Zagreb preimenovali kar v Nižni Novgorod!
Nekaj besed smo izmenjali z Davorjem Šukerjem, prvim strelcem mundiala 1998, danes predsednikom hrvaške nogometne zveze, ki v tujini uživa večji ugled kot doma. To je pogosta praksa na območju nekdanje skupne države ... Šuker ni mogel iz svoje kože, rojakom je ob pogledu na čudoviti kompleks stadiona s 45.000 sedeži navrgel: tu ste imeli politični vrh, zakaj ga niste vprašali o hrvaškem nacionalnem stadionu? V mislih je imel Kolindo Grabar Kitarović in betonsko podrtijo v Maksimiru ...
Nekdanji Realov as ni bil prvo ime večera, to ni postal niti junak Danijel Subašić, pač pa njegov slavnejši zadrski rojak – Luka Modrić! Po zgrešenem kazenskem strelu je nosil na sebi mlinski kamen, po zadnji enajstmetrovki Ivana Rakitića je bil lažji od zagrebškega gemišta. Natančno pred enim letom so ga v hrvaških medijih vrteli na ražnju med pričanjem v sodnem procesu proti Zdravku Mamiću, zahtevali so njegov izgon iz reprezentance, po prvih štirih tekmah mundiala bi mu postavili desetmetrski spomenik.
Podobno je bilo pred enajstimi leti, ko je Modrić blestel v zagrebškem Dinamu, tedaj tekmecu Domžal v boju za ligo prvakov. Hrvaški novinarji so bili bitko z Zagrebčani in Mamićem, v zameno so dobili popoln silenzio stampa. Luka Modrić jim ni namenil besede, edini intervju je dal – Delu.
Tedaj me je v Maksimiru pričakal Zdravko Mamić osebno ... Na vprašanje, ali čuti pritisk, ki so mu ga naložili hrvaški mediji, je Modrić pri komaj 21 letih izstrelil: »Sploh ne. Vem, kaj ljudje upravičeno pričakujejo od mene v dresu Dinama ter hrvaške izbrane vrste, in s tem nimam težav. To je vrhunski nogomet, moram priznati, da v tem naravnost uživam.«
Po zadnji enajstmetrovki Ivana Rakitića je bil lažji od zagrebškega gemišta.
Tudi v zadnjih tednih je mogoče videti sproščenega in lahkotnega Luko Modrića, ki blesti na igrišču in ob njem. Rastel je po organski poti, na začetku kariere zavrnil odhod v Donjeck, kjer bi prejemal dvakrat višjo plačo kot v Tottenhamu. Najbrž ognjeni v avtobusu niso naključno prepevali Grdovićeve pesmi Nije u šoldima sve prav na željo Modrića ...
Na Hrvaškem mu vnovič jedo z roke, toda Modrić ve, da lahko čez noč pade iz sedmih nebes v deveti krog Dantejevega pekla. Tedaj bomo lahko rekli zgolj: že videno.
