NA EKS
Man Ray
Kulturni praznik mimo. Realni in irealni, virtualni, imaginarni sektor bosta spet pomirjena.
Odpri galerijo
FOTO: MAN RAY
Hvala bogu, da je kulturni praznik mimo. Bo vsaj kultura za eno leto odstranjena z naslovnih strani medijev in ne bo burila duhov in povzročala novih razdorov v družbi. Realni in irealni, virtualni, imaginarni sektor bosta spet pomirjena. Res je, da ni veliko držav, ki praznujejo kulturni praznik, posebno ne namenjen enemu samemu ustvarjalcu. Ampak naj bo, drugi imajo pa kakšen drug praznik, ki ga pač mi ne razumemo.
Zanimivo je, da se ob tem prazniku po navadi pokaže celotni razpon kulture, ki jo premoremo. Pa ne na ravni ustvarjanja, ampak na ravni politiziranja kulture. Karakterji pridejo na plan. Zanimivo je, da se prav ob tem prazniku vedno, ampak res vedno pokažejo razkoraki v družbi. Črta razmejitve se naredi med tako imenovanimi kapitalisti in tako imenovanimi kulturniki.
Nikoli na primer se bojna linija ne postavi med kmete in kulturnike, ko bi kmetje kulturnikom očitali, da so prisesani na državno vime, kulturniki pa njim nazaj, da jim država subvencionira sto tisoč evrov vredne traktorje, ki so izkoriščeni slabo tretjino leta, na koncu pa jim še povrne škodo za sušo, pozebo, poplave in tako naprej. Bojna linija je med birokrati in birokrati.
Kapitalisti pa so tako ali tako vsega krivi. In potem pride do poveličevanja in upravičevanja lastnega obstoja in pomembnosti le-tega za celo družbo. Mar nismo vsi v istem čolnu? Pa saj se je večina teh ali onih naučila pisati in računati v tako imenovanem javnem sektorju, vozimo se po cestah, ki jih financira ta grda država, beremo knjige in gledamo predstave, ki jih podpira ta grda država, kupujemo kruh iz pšenice, ki jo subvencionira ta grda država. Tudi to je kultura, tudi to je vsakdan, ki ga ustvarjamo na tej geografski poziciji. Res je, da vsakemu kmetu na njivi ne uspe pridelati rekordne količine in kakovosti žit, nekatera so za prehrano ljudi, nekatera pojedo živali, tako kot tudi vsak roman, ki je napisan, ni za branje. Z nekaterimi lahko počnemo kaj drugega. Tako kot hrana je tudi kultura v tem sovražnem pomenu besede lahko turistični produkt, lahko je tudi dober in velik biznis. Že dolgo je, odkar so to zunaj naših meja ugotovili tako podjetja kot politika.
Na Dunaju so ta teden odprli razstavo enega najpomembnejših ustvarjalcev na področju fotografije dvajsetega stoletja. Emmanuel Radnitzky, bolje znan po svojem imenu Man Ray, je buril duhove dvajsetega stoletja. Bil je blizu vsem pomembnim modernim gibanjem, od fauvizma, kubizma, dadaizma do nadrealizma, nekaj svojih idej pa je vnesel v popularne revije, kot sta Vogue in Harperˋs Bazaar. Njegovo ustvarjanje je imelo tudi močan vpliv na estetiko avantgardnega filma in tako naprej. Skratka, Man Ray je še ena razstava v vrsti, na katero bodo ljudje drli, si jo ogledovali tudi večkrat in v mestu zaradi tega pustili veliko denarja. Včasih je katera od njih resnični bestseller, kot so pred kratkim morali zaradi Raphaela postaviti dodatni šotor pred Albertino, da ljudje, ki čakajo v vrsti na vstopnice, ne bi stali na mokrem.
Zanimivo je, da je razstava postavljena v Kunstforumu, ki ga podpirata Bank Austria in eno večjih nepremičninskih podjetij Signa. In zakaj to podpira tako imenovano realno gospodarstvo? Vsekakor ne zato, ker bi bil direktor ali direktorica ljubitelj tega ali onega ustvarjalca ali ker bi želela njuna hčerka Rozika, ki je izjemno talentirana, svoje prtičke nekoč razstaviti v omenjeni instituciji.
To podpirajo, ker je to biznis. Ker pridejo vedno novi obiskovalci v mesto, ker sta tako kultura kot kulinarika del turistične industrije, ki generira v mestu denar. Ker postaja prepoznavno in pridobiva kakovost tudi mesto, ker je potem možno espresso prodati za dva evra osemdeset in kvadrat stanovanja za dvanajst tisoč evrov. Ljudje iščejo zanimive vsebine in kultura je tako imenovano materino mleko mestnega turizma. Kultura in šport ženeta vse dodatne dejavnosti, ki so povezane s turizmom. Tudi pranje posranih plenic. Kot kaže, smo tako naravnani, da najraje gledamo ta del. Posrane plenice, in drug drugemu rinemo v gate, da bi našli čim več teh plenic.
Res je, da je tudi v kulturi malo takih, ki po kakovosti presegajo povprečje, vendar ko se pojavi en tak avtor, odplača trud vseh tistih, ki so poizkušali, pa jim ni uspelo priti do vrha. Man Ray tudi v času svojega ustvarjanja marsikomu ni bil všeč, vendar še danes, dobrih štirideset let po smrti, nosi dobro premijo tistemu, ki prodaja espresso v bližini Kunstforuma, in marsikaj več.
Zanimivo je, da se ob tem prazniku po navadi pokaže celotni razpon kulture, ki jo premoremo. Pa ne na ravni ustvarjanja, ampak na ravni politiziranja kulture. Karakterji pridejo na plan. Zanimivo je, da se prav ob tem prazniku vedno, ampak res vedno pokažejo razkoraki v družbi. Črta razmejitve se naredi med tako imenovanimi kapitalisti in tako imenovanimi kulturniki.
Nikoli na primer se bojna linija ne postavi med kmete in kulturnike, ko bi kmetje kulturnikom očitali, da so prisesani na državno vime, kulturniki pa njim nazaj, da jim država subvencionira sto tisoč evrov vredne traktorje, ki so izkoriščeni slabo tretjino leta, na koncu pa jim še povrne škodo za sušo, pozebo, poplave in tako naprej. Bojna linija je med birokrati in birokrati.
Kapitalisti pa so tako ali tako vsega krivi. In potem pride do poveličevanja in upravičevanja lastnega obstoja in pomembnosti le-tega za celo družbo. Mar nismo vsi v istem čolnu? Pa saj se je večina teh ali onih naučila pisati in računati v tako imenovanem javnem sektorju, vozimo se po cestah, ki jih financira ta grda država, beremo knjige in gledamo predstave, ki jih podpira ta grda država, kupujemo kruh iz pšenice, ki jo subvencionira ta grda država. Tudi to je kultura, tudi to je vsakdan, ki ga ustvarjamo na tej geografski poziciji. Res je, da vsakemu kmetu na njivi ne uspe pridelati rekordne količine in kakovosti žit, nekatera so za prehrano ljudi, nekatera pojedo živali, tako kot tudi vsak roman, ki je napisan, ni za branje. Z nekaterimi lahko počnemo kaj drugega. Tako kot hrana je tudi kultura v tem sovražnem pomenu besede lahko turistični produkt, lahko je tudi dober in velik biznis. Že dolgo je, odkar so to zunaj naših meja ugotovili tako podjetja kot politika.
Na Dunaju so ta teden odprli razstavo enega najpomembnejših ustvarjalcev na področju fotografije dvajsetega stoletja. Emmanuel Radnitzky, bolje znan po svojem imenu Man Ray, je buril duhove dvajsetega stoletja. Bil je blizu vsem pomembnim modernim gibanjem, od fauvizma, kubizma, dadaizma do nadrealizma, nekaj svojih idej pa je vnesel v popularne revije, kot sta Vogue in Harperˋs Bazaar. Njegovo ustvarjanje je imelo tudi močan vpliv na estetiko avantgardnega filma in tako naprej. Skratka, Man Ray je še ena razstava v vrsti, na katero bodo ljudje drli, si jo ogledovali tudi večkrat in v mestu zaradi tega pustili veliko denarja. Včasih je katera od njih resnični bestseller, kot so pred kratkim morali zaradi Raphaela postaviti dodatni šotor pred Albertino, da ljudje, ki čakajo v vrsti na vstopnice, ne bi stali na mokrem.
Zanimivo je, da je razstava postavljena v Kunstforumu, ki ga podpirata Bank Austria in eno večjih nepremičninskih podjetij Signa. In zakaj to podpira tako imenovano realno gospodarstvo? Vsekakor ne zato, ker bi bil direktor ali direktorica ljubitelj tega ali onega ustvarjalca ali ker bi želela njuna hčerka Rozika, ki je izjemno talentirana, svoje prtičke nekoč razstaviti v omenjeni instituciji.
To podpirajo, ker je to biznis. Ker pridejo vedno novi obiskovalci v mesto, ker sta tako kultura kot kulinarika del turistične industrije, ki generira v mestu denar. Ker postaja prepoznavno in pridobiva kakovost tudi mesto, ker je potem možno espresso prodati za dva evra osemdeset in kvadrat stanovanja za dvanajst tisoč evrov. Ljudje iščejo zanimive vsebine in kultura je tako imenovano materino mleko mestnega turizma. Kultura in šport ženeta vse dodatne dejavnosti, ki so povezane s turizmom. Tudi pranje posranih plenic. Kot kaže, smo tako naravnani, da najraje gledamo ta del. Posrane plenice, in drug drugemu rinemo v gate, da bi našli čim več teh plenic.
Res je, da je tudi v kulturi malo takih, ki po kakovosti presegajo povprečje, vendar ko se pojavi en tak avtor, odplača trud vseh tistih, ki so poizkušali, pa jim ni uspelo priti do vrha. Man Ray tudi v času svojega ustvarjanja marsikomu ni bil všeč, vendar še danes, dobrih štirideset let po smrti, nosi dobro premijo tistemu, ki prodaja espresso v bližini Kunstforuma, in marsikaj več.
