NA EKS
Marija M. Kotnik: Ostaniva prijatelja
Ločitev bi v vsakem primeru, prosto po Esserju, lahko označili tudi za bankrot neproduktivnega zakona z možnostjo, da začnemo znova z drugim partnerjem.
Odpri galerijo
Ko sta podpisala, so vsi izginili. FOTO: Guliver/getty Images
Velikokrat se prav od srca nasmehnem, ko prebiram, kako sta Ta in Ta šla narazen, se ločila – in ostala najboljša prijatelja. Pisanje v slogu: »Skupaj gremo na kosilo, večerjo, sin/hči je zadovoljna. Enkrat ga/jo v šolo odpeljem jaz, enkrat nekdanja partnerica,« mi nasmeh le še pospeši.
Pred leti sem prebirala zapise nemškega sociologa Hartmuta Esserja, ki je, kot se spomnim, odkril, da obstajata dve skupini prebivalstva s popolnoma različnim odnosom do ločitve. Ena od njih je »cepljena proti ločitvi«. Tem zakoncem se nikoli ne zgodi nič, kar bi omajalo skupnost. Druga skupina je po Esserjevi definiciji nagnjena k razvezi, četudi ni nujno, da res pride do nje. Popolnoma imuni so tisti, katerih miselni in čustveni »okvir« je popolnoma nedotaknjen. Ta okvir merimo z različnimi spremenljivkami. Eden od dejavnikov je cerkvena poroka. Ta kaže, da partnerja svojega odnosa ne ustvarjata kot individualista, ampak jo razumeta kot kolektivno skupnost. Okvir je še močnejši, če si ob sklenitvi zakonske zveze želita več kot enega otroka, če se ujemajo še njune predstave in okus in njuno zvezo sprejema tudi okolje.
Dobro, si mislim, številne raziskave kažejo, da so zakonske zveze v primerjavi s tistimi v 50. in 60. letih objektivno gledano celo precej drugačne. Porok na silo je manj (čeprav v nekaterih okoljih še vedno obstajajo, kar je za 21. stoletje precej žalostno!), veliko lažje je preskusiti zvezo še pred poroko, s poroko lahko počakamo in si vzamemo čas, da najdemo ustreznega partnerja. Tudi gospodarske razmere so se občutno izboljšale. Nekaj pa se je spremenilo: kadar se pojavijo težave, jih bolj zlahka kot nekoč označimo kot zakonsko krizo. Z novimi možnostmi pa nesorazmerno naraščajo tudi pričakovanja od zveze in nezadovoljstvo z njo. Kakor koli, ločitev bi v vsakem primeru, prosto po omenjenem Esserju, lahko označili tudi za bankrot neproduktivnega zakona z možnostjo, da začnemo znova z drugim partnerjem.
No, zdaj pa prebiram – skoraj vsak teden naletim na kak primer v naših medijih, v katerih bolj kot ne glavno vlogo igrajo facebook junaki in junakinje ter glavni igralci resničnostnih šovov in podobno –, kako se po »bankrotu neproduktivnega zakona« partnerja družita še bolj in še kakovostneje. Pa menda se imata še raje!
Tako sem nedavno prav na straneh časnika, ki ga držite v rokah, prebrala o nekem mednarodno uveljavljenem glasbeniku z imenom Uroš Perić, ki se je razšel s partnerico. »No,« sem si rekla, »še eden v nizu,« in začela prebirati, kako se je po šestih letih in pol razšel zdaj že z nekdanjo partnerico Urško. Razhoda menda nista nameravala obešati na veliki zvon, a ker vesta, da je to skriti nemogoče in da se bo prej ali slej razvedelo, sta o tem spregovorila sama. Izvedela sem še, da so potem, ko sta se razšla, vsi skupaj, kot ena fajn družinica, šli še na morje in so se imeli lepo. Hudo! Ko so bili še skupaj, je bilo to nemogoče? No, pa izvedela sem tudi, kot je razhod popisal vestni kronist njunega življenja, da Uroš Perić zatrjuje, da z nekdanjo partnerico ostajata najboljša prijatelja.
Priznam, da me je spet kar stisnilo tam nekje v spodnjem in hrbtnem delu telesa. In vnovič se mi je porodilo vprašanje, ali je prijateljstvo možno po končani ljubezni. Se ljubezen rodi iz prijateljstva ali obratno? Prijateljstvo po ločitvi je verjetno v minimalnem odstotku mogoče. Neprimerno več pa je tistih, ki po končanem zakonu postanejo bolj hudobni, kot so bili kadar koli prej v življenju.
Vsak ima o tem svojo zgodbo, svoje mnenje. Bo pa najbrž držalo, da sta vsaka zaljubljenca verjetno najprej dobra prijatelja, da bi zaljubljenost trajala, postaneta dobra znanca, ko se dobro spoznata, in če nadaljujeta, pač postaneta dobra ljubimca, nasprotno pa ... sovražnika –egoista. Tako menijo eni, drugi se sprašujejo, ali lahko tudi po ločitvi ostane prijateljstvo. Nekateri menijo, da bi bilo to najbolj prav. Spet tretjim se vse skupaj zdi smešno, saj je neodgovorjeno vprašanje, kako je mogoče biti z nekom prijatelj, ko pa si se zaradi nezmožnosti biti prijatelj od njega ločil.
Pred leti sem prebirala zapise nemškega sociologa Hartmuta Esserja, ki je, kot se spomnim, odkril, da obstajata dve skupini prebivalstva s popolnoma različnim odnosom do ločitve. Ena od njih je »cepljena proti ločitvi«. Tem zakoncem se nikoli ne zgodi nič, kar bi omajalo skupnost. Druga skupina je po Esserjevi definiciji nagnjena k razvezi, četudi ni nujno, da res pride do nje. Popolnoma imuni so tisti, katerih miselni in čustveni »okvir« je popolnoma nedotaknjen. Ta okvir merimo z različnimi spremenljivkami. Eden od dejavnikov je cerkvena poroka. Ta kaže, da partnerja svojega odnosa ne ustvarjata kot individualista, ampak jo razumeta kot kolektivno skupnost. Okvir je še močnejši, če si ob sklenitvi zakonske zveze želita več kot enega otroka, če se ujemajo še njune predstave in okus in njuno zvezo sprejema tudi okolje.
Dobro, si mislim, številne raziskave kažejo, da so zakonske zveze v primerjavi s tistimi v 50. in 60. letih objektivno gledano celo precej drugačne. Porok na silo je manj (čeprav v nekaterih okoljih še vedno obstajajo, kar je za 21. stoletje precej žalostno!), veliko lažje je preskusiti zvezo še pred poroko, s poroko lahko počakamo in si vzamemo čas, da najdemo ustreznega partnerja. Tudi gospodarske razmere so se občutno izboljšale. Nekaj pa se je spremenilo: kadar se pojavijo težave, jih bolj zlahka kot nekoč označimo kot zakonsko krizo. Z novimi možnostmi pa nesorazmerno naraščajo tudi pričakovanja od zveze in nezadovoljstvo z njo. Kakor koli, ločitev bi v vsakem primeru, prosto po omenjenem Esserju, lahko označili tudi za bankrot neproduktivnega zakona z možnostjo, da začnemo znova z drugim partnerjem.
No, zdaj pa prebiram – skoraj vsak teden naletim na kak primer v naših medijih, v katerih bolj kot ne glavno vlogo igrajo facebook junaki in junakinje ter glavni igralci resničnostnih šovov in podobno –, kako se po »bankrotu neproduktivnega zakona« partnerja družita še bolj in še kakovostneje. Pa menda se imata še raje!
Tako sem nedavno prav na straneh časnika, ki ga držite v rokah, prebrala o nekem mednarodno uveljavljenem glasbeniku z imenom Uroš Perić, ki se je razšel s partnerico. »No,« sem si rekla, »še eden v nizu,« in začela prebirati, kako se je po šestih letih in pol razšel zdaj že z nekdanjo partnerico Urško. Razhoda menda nista nameravala obešati na veliki zvon, a ker vesta, da je to skriti nemogoče in da se bo prej ali slej razvedelo, sta o tem spregovorila sama. Izvedela sem še, da so potem, ko sta se razšla, vsi skupaj, kot ena fajn družinica, šli še na morje in so se imeli lepo. Hudo! Ko so bili še skupaj, je bilo to nemogoče? No, pa izvedela sem tudi, kot je razhod popisal vestni kronist njunega življenja, da Uroš Perić zatrjuje, da z nekdanjo partnerico ostajata najboljša prijatelja.
Priznam, da me je spet kar stisnilo tam nekje v spodnjem in hrbtnem delu telesa. In vnovič se mi je porodilo vprašanje, ali je prijateljstvo možno po končani ljubezni. Se ljubezen rodi iz prijateljstva ali obratno? Prijateljstvo po ločitvi je verjetno v minimalnem odstotku mogoče. Neprimerno več pa je tistih, ki po končanem zakonu postanejo bolj hudobni, kot so bili kadar koli prej v življenju.
Vsak ima o tem svojo zgodbo, svoje mnenje. Bo pa najbrž držalo, da sta vsaka zaljubljenca verjetno najprej dobra prijatelja, da bi zaljubljenost trajala, postaneta dobra znanca, ko se dobro spoznata, in če nadaljujeta, pač postaneta dobra ljubimca, nasprotno pa ... sovražnika –egoista. Tako menijo eni, drugi se sprašujejo, ali lahko tudi po ločitvi ostane prijateljstvo. Nekateri menijo, da bi bilo to najbolj prav. Spet tretjim se vse skupaj zdi smešno, saj je neodgovorjeno vprašanje, kako je mogoče biti z nekom prijatelj, ko pa si se zaradi nezmožnosti biti prijatelj od njega ločil.
