Komentar Alje Fabjan: Maske
Spet je tu pust in čas za maske. Nekateri si bodo nadeli iste kot lani, nekateri čisto nove. Nekateri si za pusta morda končno snamejo svoje običajne maske. In postanejo tisto, kar si želijo biti. Ali morda tisto, kar zares so.
Kdo sploh smo? Sploh kdo ve, kdo smo? Vemo to mi sami? In tudi če vemo, si upamo biti to, kar smo? Ali si pred drugimi redno nadevamo masko?
»Jaz sem močan, nikoli ne jokam,« pogosto pravijo tisti, ki so v svoji notranjosti najbolj ranljivi. »Jaz sem zelo empatičen in vedno dajem prednost drugim,« večkrat slišim od koga, ki v drugem stavku opiše, kako je pohodil drugega za doseg svojega cilja. Človek si tako kot o drugih tudi o sebi izoblikuje določeno mnenje. Ki pa je lahko precej drugačno od resnice. Prav vsak od nas ima slepo pego, točko, ki je ne vidi, del sebe, ki ga vidi v izkrivljeni podobi.
Okoli svojega ranljivega dela, tistega, ki se nam zdi najbolj krhek, ki se ga bojimo pokazati drugim, ker bi se mu lahko posmehovali, ga obsojali ali celo grobo zavrnili, že zelo zgodaj začnemo graditi visok zid. Opeke so naše obrambe, način, kako zanikamo realnost. Z njimi se ogradimo od vsega, kar je boleče. Govorimo si, da smo radi sami, medtem ko nas je nekje v globini strah, da bi nas drugi prizadeli. Se prepričamo, da uživamo v delu in zato temu namenjamo vedno več časa. Medtem ko nam tih glas v naši notranjosti vztrajno prigovarja, da smo vredni le, če delamo.
Kdo sploh smo? In tudi če vemo, si upamo biti to, kar smo?
Pogosto se zgodi, da srečamo starega prijatelja, ki ga, morda zaradi zidu, ki smo ga postavili okoli sebe, nismo videli od mladih let. Po uvodnem obojestranskem »kako si, dobro« se zgodi nekaj magičnega. Z njim govorimo tako sproščeno, kot da bi ga nazadnje videli včeraj. Ga zbadamo kot v dobrih starih časih, brez rdečice na licih obujamo stare podvige, ki bi se jih danes sramovali, morda mu razkrijemo, da imamo v zakonu v bistvu težave ter se v službi pravzaprav že nekaj časa počutimo apatično. Razkrijemo mu torej svoj pravi, ranljivi jaz. Pokažemo prave barve.
Zakaj je to tako lahko storiti v družbi nekoga, ki smo ga poznali včasih? Ki je bil del našega življenja nekoč, daleč nazaj, zadnja leta pa niti ne vemo, da obstaja. Morda ravno zato. Ker trenutno ni v našem življenju in nas zato ne more obsojati. Niti raniti. In morda tudi zato, ker smo ga poznali, še preden smo si nadeli masko. In mu je naš pravi jaz tako domač. Morda zato, ker ima o nas že izoblikovano mnenje, kakršno koli pač je. In se zato tisti znani »kaj si bo mislil« morda ne vklopi. Saj vendar vemo, kako je s tem.
Kaj si drugi zares misli o nas, ne bomo nikoli vedeli. Lahko ga vprašamo in lahko se zlaže. Lahko pove po resnici. Mi mu lahko verjamemo ali ne. Kakor koli obračamo, na koncu nam največji problem povzroča ravno to, za kar se bojimo, da bi drugi uzrli, ko uzrejo nas. Torej to, kako sami vidimo sebe. In ne tisto, kar v resnici smo. Tega tako ali tako nihče ne ve.