Meja

Po hrvaški Istri gorijo slovenski vikendi. Bojda ne po naključju. V zagrebškem Jutarnjem listu berem kolumno enega njihovih urednikov, ki sliši na ime Željko Trkanjec; na ugledni drugi strani neugledno dokazuje, kako nisi Hrvat, če ne mrziš Slovencev. Piše: »Dežela, ki se za vsako ceno želi predstaviti kot srednjeevropska, goljufa kot najslabši Balkanec. Nikoli se za to ni opravičila ali vsaj rekla – Hrvati, hudiči, mi smo krivi. Ne, oni še naprej hodijo po bruseljskih hodnikih ter vlačijo za rokave raznorazne diplomate in politike, vsem po vrsti pa zatrjujejo, da Hrvaška krši mednarodno pravo. Da smo prestopniki. Pa čeprav je njihova preiskava pokazala, da so oni sami za zmago delali z vsemi sredstvi, tudi obveščevalnimi. Sedaj jim je vse to padlo v vodo. A dežela še naprej žene svojo: meja bo, kot bomo rekli mi. Zdaj jim je sovražnik postal celo neodvisni odvetnik, prej je bila to Evropska komisija. Na koncu bo tudi sodišče. Le kaj bo takrat?« se za konec sprašuje komentator.

Dve leti in pol je, odkar smo prilepljeni na vsakovrstna sedala zrli v teve zaslone, iz katerih je predsednik mednarodnega arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume razlagal sodbo o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško. Janezi smo večinsko odpirali flaše in nazdravljali pogumni odločitvi, ki nam je prisodila domala ves Piranski zaliv. Danes zamaški v zrak letijo onkraj Kolpe in Sotle. Zakaj že? Ker da so Slovenci znova popušili. De iure in de facto. Mejna črta med sosedama že dolgo ni več strokovno vprašanje. Je politično napenjanje mišic, vprašanje ponosa, prestiža. Vsakdo iz njega kuje svoj dobiček. V meje, kakršne koli že, nas politiki tlačijo zavoljo svojih potreb, jebe se jim za ljudi. V naravi človeka je, da želi biti svoboden in povsod doma. Deli in vladaj, divide et impera, so govorili že stari Rimljani. Najlaže vladaš sprtim. Žal je tukajšnja sprtost zares segla do onih, ki so še včeraj družno trkali za šanki. Ne meneč se, kdo je kdo. Od tod do česa več ni daleč. Spomnim se, da je ne tako daleč tega celo golobradi Žan po priimku Mahnič želel preverjati pripravljenost Slovenske vojske za morebiten obračun s sosedi. O, Bog!
Sosedov ne moreš ne izbirati ne zamenjati, s Kroejšo si bomo mejo ali nemejo delili na vekomaj. V Evropski uniji je danes vsaj še sedem nerešenih mejnih sporov, ljudje tam se ne zmerjajo, nikjer ne gorijo vikendi. Živijo normalno življenje. Kot si ga želi živeti – o tem sem prepričan! – velika večina med Dragonjo in Hotizo.