PLANICA 2018
Naraščaju je treba pustiti odrasti
Ob tem si tudi sam vnovič zastavljam nekatera stara konceptualna vprašanja, ki sem jih v obdobju prekipevajočih uspehov zanemaril.
Odpri galerijo
Oto Giacomelli. FOTO: S. N.
Ko sem prvo marčevsko nedeljo po TV spremljal prvo poolimpijsko skakalno tekmo za svetovni pokal v Lahtiju in so se našim skakalcem spodmikala tla pod nogami, sem najprej pomislil na Murphyjev zakon. Potem ko se je Tilen Bartol z bledim nastopom za las rešil v finale, izkušeni Jernej Damjan pa je kot deveti rešil naše zastopstvo najhujšega, sem se spomnil, kaj je v biografski knjigi Kritična točka o medsebojni povezanosti uspeha, pripravljenosti in naključij zapisal Toni Innauer. »Moja olimpijska zmaga je bila stvar sreče. V Lake Placidu (1980, op. p.) ne bi zmagal, če mi ne bi Claus Tuchscherer v roke potisnil skakalnih čevljev znamke Dachstein. Čevlji niso bili niti dozorel izdelek niti v našem smučarskem poolu, vendar sem si šele z njimi povrnil tisti prefinjeni občutek za letenje, ki sem ga potreboval, da sem lahko osvojil zlato kolajno,« je srečno naključje opisal nekdanji avstrijski as in poznejši uspešni trener. »Avstrijski mediji so kar tekmovali v superlativih. Nihče pa ni govoril o tem, kakšna sreča se mi je nasmehnila s tistimi čevlji. Niti jaz ne.«
Seveda mu je prijalo, da so reporterji in navijači ustvarjali vedno nove interpretacije njegovega uspeha, kako so naenkrat obrobne podrobnosti dobivale pomemben pomen: kaj je jedel pred olimpijsko tekmo, katera glasba se je vrtela na radiu v sobi, kateri par nogavic si je izbral … Dobro mu je delo, da se mu je po bolečih porazih in nekaj senčnih sezonah usoda zasukala na sončno stran. Vendar je vedel, da srečni izid ni bil samo njegova zasluga. Ni dvomil, da je bil za ta nastop v vseh pogledih odlično pripravljen, v zloženki je manjkal le delček, ki je vanjo priletel povsem naključno, brez njegovega vpliva. »Komaj katera športna zvrst je tako izpostavljena naključju kot smučarski skoki. Zgolj njegova ekscelenca veter utegne razmere postaviti na glavo in odločiti, kdo bo olimpijski zmagovalec, kdo pa trideseti. Vendar uspeh poveličuje dejstva. Meseci in leta športnih priprav ob zmagi dobijo velikanski pomen, malenkostim se pogosto pripisuje kar vlogo metode športnega treninga, ki obeta uspeh,« piše Innauer.
Vedoč, da takšne preproste formule ne zdržijo kritičnega pretresa, je svoje razmišljanje o povezanosti uspeha, pripravljenosti in naključij raje podprl s trditvijo znamenitega filozofa sira Karla Popperja, »da je uspeh v življenju v veliki meri stvar sreče. Uspeh ima malo opravka z zaslugami, kajti na vseh področjih življenja so bili vedno številni ljudje z velikimi zaslugami, a niso poželi nobenega uspeha«. »Trpka ugotovitev, « je sklenil Innauer.
Seveda nimam nobenega namena, da bi zanimivo Innauerjevo interpretacijo njegove olimpijske zmage zlorabil za zagovor, da je mogoče – iz zornega kota postavljenih ciljev – interpretirati dozdajšnji vroče-hladni potek sezone slovenskih skakalcev zgolj kot pomanjkanje srečnih naključij. Ali drugače rečeno, zgolj kot posledico mnogo nesrečnih oz. vsaj neugodnih naključij. Teh zadnjih je bilo res nekaj. Razgalila so nekatera dejstva, ki se v prejšnjih sezonah najbrž niso pokazala v tako jasni luči.
Ob tem si tudi sam vnovič zastavljam nekatera stara konceptualna vprašanja, ki sem jih v obdobju prekipevajočih uspehov zanemaril. Zagotovo bi izzvenela kot sitnarjenje nadležnega starca. Prvo, ki se mi vedno znova poraja, je zelo vprašljiv slovenski skakalni tekmovalni sistem. Na vseh ravneh – od cicibanov do mladincev – ustvarja miniaturne šampione, ki le redko utegnejo odrasti.
Nenehna dirka za naslovi poletnih in zimskih državnih prvakov v vsakem letniku tja do 15. leta, po možnosti še s preskakovanjem v višje kategorije, se sicer kaže v dobrih sadovih na ravni alpskega pokala in nato tudi celinskega. (Pre)zgodnja tekmovalna zrelost po večini prehiteva osebnostno zorenje. Kot športni direktor skakalcev v sezoni 2000/01 sem z drugačnim predlogom pogorel.
Lahko si predstavljamo, kako funkcionira takšen sistem v kombinaciji s prevladujočim vplivom staršev v klubih, ki so po večini finančno povsem odvisni od njih! Zato naši mladi nadobudneži postanejo prej letalci na smučeh kot skakalci, zato praviloma izgubljajo dvoboje s sicer šibkejšimi tekmeci na mladinskih svetovnih prvenstvih na normalnih skakalnicah. In imamo, tako je bilo tudi v Pjongčangu, praviloma težave z normalnimi skakalnicami na SP in ZOI. Nekdo je med igrami v Južni Koreji zapisal nekako takole: »Norveški otroci se šport igrajo, odrasli pa tekmujejo!« Vemo, kako! Vrhunsko! Za nas, vsaj v skokih, praviloma velja obratno: mladim ne pustimo, da bi se s športom igrali, odrasli pa tekmovali!
Uspeh poveličuje dejstva. Meseci in leta športnih priprav ob zmagi dobijo velikanski pomen, malenkostim se pogosto pripisuje kar vlogo metode športnega treninga, ki obeta uspeh.
Seveda mu je prijalo, da so reporterji in navijači ustvarjali vedno nove interpretacije njegovega uspeha, kako so naenkrat obrobne podrobnosti dobivale pomemben pomen: kaj je jedel pred olimpijsko tekmo, katera glasba se je vrtela na radiu v sobi, kateri par nogavic si je izbral … Dobro mu je delo, da se mu je po bolečih porazih in nekaj senčnih sezonah usoda zasukala na sončno stran. Vendar je vedel, da srečni izid ni bil samo njegova zasluga. Ni dvomil, da je bil za ta nastop v vseh pogledih odlično pripravljen, v zloženki je manjkal le delček, ki je vanjo priletel povsem naključno, brez njegovega vpliva. »Komaj katera športna zvrst je tako izpostavljena naključju kot smučarski skoki. Zgolj njegova ekscelenca veter utegne razmere postaviti na glavo in odločiti, kdo bo olimpijski zmagovalec, kdo pa trideseti. Vendar uspeh poveličuje dejstva. Meseci in leta športnih priprav ob zmagi dobijo velikanski pomen, malenkostim se pogosto pripisuje kar vlogo metode športnega treninga, ki obeta uspeh,« piše Innauer.
Vedoč, da takšne preproste formule ne zdržijo kritičnega pretresa, je svoje razmišljanje o povezanosti uspeha, pripravljenosti in naključij raje podprl s trditvijo znamenitega filozofa sira Karla Popperja, »da je uspeh v življenju v veliki meri stvar sreče. Uspeh ima malo opravka z zaslugami, kajti na vseh področjih življenja so bili vedno številni ljudje z velikimi zaslugami, a niso poželi nobenega uspeha«. »Trpka ugotovitev, « je sklenil Innauer.
Seveda nimam nobenega namena, da bi zanimivo Innauerjevo interpretacijo njegove olimpijske zmage zlorabil za zagovor, da je mogoče – iz zornega kota postavljenih ciljev – interpretirati dozdajšnji vroče-hladni potek sezone slovenskih skakalcev zgolj kot pomanjkanje srečnih naključij. Ali drugače rečeno, zgolj kot posledico mnogo nesrečnih oz. vsaj neugodnih naključij. Teh zadnjih je bilo res nekaj. Razgalila so nekatera dejstva, ki se v prejšnjih sezonah najbrž niso pokazala v tako jasni luči.
Ob tem si tudi sam vnovič zastavljam nekatera stara konceptualna vprašanja, ki sem jih v obdobju prekipevajočih uspehov zanemaril. Zagotovo bi izzvenela kot sitnarjenje nadležnega starca. Prvo, ki se mi vedno znova poraja, je zelo vprašljiv slovenski skakalni tekmovalni sistem. Na vseh ravneh – od cicibanov do mladincev – ustvarja miniaturne šampione, ki le redko utegnejo odrasti.
Nenehna dirka za naslovi poletnih in zimskih državnih prvakov v vsakem letniku tja do 15. leta, po možnosti še s preskakovanjem v višje kategorije, se sicer kaže v dobrih sadovih na ravni alpskega pokala in nato tudi celinskega. (Pre)zgodnja tekmovalna zrelost po večini prehiteva osebnostno zorenje. Kot športni direktor skakalcev v sezoni 2000/01 sem z drugačnim predlogom pogorel.
Lahko si predstavljamo, kako funkcionira takšen sistem v kombinaciji s prevladujočim vplivom staršev v klubih, ki so po večini finančno povsem odvisni od njih! Zato naši mladi nadobudneži postanejo prej letalci na smučeh kot skakalci, zato praviloma izgubljajo dvoboje s sicer šibkejšimi tekmeci na mladinskih svetovnih prvenstvih na normalnih skakalnicah. In imamo, tako je bilo tudi v Pjongčangu, praviloma težave z normalnimi skakalnicami na SP in ZOI. Nekdo je med igrami v Južni Koreji zapisal nekako takole: »Norveški otroci se šport igrajo, odrasli pa tekmujejo!« Vemo, kako! Vrhunsko! Za nas, vsaj v skokih, praviloma velja obratno: mladim ne pustimo, da bi se s športom igrali, odrasli pa tekmovali!
