NA EKS

Nasilje in seks nad Balkanom

Najbrž marsikdo, ki je vsak dan v stiku z raznolikimi TV-vsebinami, pri sebi opaža podobno. Na vse smo navajeni, tudi na res ogabno nasilje.
Fotografija: Sence nad Balkanom FOTO: P. R.
Odpri galerijo
Sence nad Balkanom FOTO: P. R.

V nedeljo se je na Planet TV končala prva sezona serije Sence nad Balkanom, ki je v Srbiji jeseni 2017, ko je prišla na male zaslone, povzročila pravo evforijo in bila označena za eno najboljših v zadnjih letih. Bazo zvestih gledalcev si je ob dobri medijski podpori hitro pridobila tudi pri nas, kjer se je začela predvajati januarja letos. Mirno lahko zapišem, da upravičeno – že po prvi epizodi je tudi gledalcu amaterju jasno, da je serija na visokem produkcijskem in umetniškem nivoju. Izbira igralcev je odlična (in žal mi je, ampak ob gledanju sem se spet spomnila na to, da v slovenskih nadaljevankah in filmih redko naletim na tako pristno igro), zapleti ravno prav dinamični, vizualije in montaža kadrov pa na trenutke spominjajo na hollywoodske uspešnice zadnjih let s prav tako bogato kostumografijo, denimo Velikega Gatsbyja (2013). S to razliko, da to ni serija o zlati dobi Amerike tako kot Gatsby, ampak o razburkanem dogajanju v Jugoslaviji med svetovnima vojnama – in temu primerno so tudi scene veliko bolj surove.
V Velikem Gatsbyju smo priča eni avtomobilski nesreči in enemu ljubljenju in pol, v Sencah nad Balkanom pa ne manjka odrezanih glav, streljanja, davljenja, pretepov in brutalnega seksa. Posebno radodarna je bila s takšnimi prizori prav zadnja epizoda. Če je avtor serije Dragan Bjelogrlić sekanje glav in razne ekscese razporedil še kar preudarno, si je v zadnji epizodi očitno mislil – k vragu, gremo na vse ali nič, in vključil prizore, za katere mora imeti gledalec kar dober želodec in čim manj moralnih predsodkov. Nekaj utrinkov: med eksplicitnim spolnim odnosom glavnega negativca Alimpija Mirića in makedonske teroristke Jovane mu ona na goltanec položi nož, a je on bolj zvit od nje – z enim zamahom ji prereže goltanec, kri šprica po celi sobi. Glavni ženski lik, Maja Davidović, naroči obglavljenje zdravnika Avakumovića, dosedanjega vodje misteriozne organizacije Tula – glavo mu odsekajo kar v dnevni sobi, kjer na sestanku sedijo člani Tule. Inšpektor Tanasijević vdre v spalnico in pokosi Gabriela Machta, še enega negativca (igra ga Sebastian Cavazza), ki je tik pred tem, da bi spal z Majo, ruska vojska pripravi krvavo zasedo makedonskim revolucionarjem in tako dalje in tako dalje. Serija traja, »šoki« se vrstijo, zanima nas, kakšen bo razplet, ampak ta kri, ki šprica vsenaokoli, in junaki, ki se ves čas slačijo pred našimi očmi, nam gredo pa že malo na živce.
Ne razumite me narobe, nisem zagovornica zavijanja v vato in rožic ter ptičkov na televizijskih ekranih. Povsem logično je, da se v neizprosnem svetu res dogaja vse to: orgije, prostitucija, nasilen seks; da se ljudje res streljajo in obglavljajo in da te lahko zabode človek, ki je prišel k tebi na čaj. Vprašljiva je intenzivnost teh prizorov. Je treba res pokazati čisto vse, in če ja, zakaj? Da bi obdržali gledalce? Ciljno občinstvo te serije je inteligentnejše in pozna vsaj nekaj zgodovine – gotovo ustvarjalci niso mogli misliti, da se jim bo serija brez tedenske doze nasilja in seksa prehitro zazdela dolgočasna.
Noči erotičnega filma v Kinodvoru v Ljubljani FOTO: LEON VIDIC
Noči erotičnega filma v Kinodvoru v Ljubljani FOTO: LEON VIDIC

No, meni se je zgodilo prav nasprotno: dolgočasiti me je začela ravno tedenska doza nasilja in seksa, ob kateri sem ponovno ugotavljala, da me ne more več šokirati popolnoma nič. Najbrž marsikdo, ki je vsak dan v stiku z raznolikimi TV-vsebinami, pri sebi opaža podobno. Na vse smo navajeni, tudi na res ogabno nasilje. Ne mislimo si: oh, katastrofa, nekdo je nekomu odrezal glavo, ampak se s tem kar hitro sprijaznimo.
Tako kot smo se sprijaznili s surovo spolnostjo, ki je je v filmih ali serijah, ki se imajo za kakovostne, vse več. Celo tako veliko, da je skoraj bolj pričakovano, da bo nekdo nekoga povlekel za lase in ga od zadaj položil na mizi, kot da bomo gledali par, ki se po ljubljenju v misionarskem položaju objema v postelji – razen če smo zvesti latinskoameriškim telenovelam. Kar je malo skrb vzbujajoče, ali ni? Romantiziranje spolnosti je en kliše, a to ne pomeni, da se mu lahko scenaristi in režiserji izognejo samo tako, da se osredotočijo na najbolj živalsko v nas in sklenejo, da je to tisto, kar bodo od zdaj naprej servirali »modernemu gledalcu«.
Sence nad Balkanom FOTO: P. R.
Sence nad Balkanom FOTO: P. R.

Močno upam, da se bodo ustvarjalci serije Sence nad Balkanom med pripravo druge sezone malo umaknili od tega prepričanja, namesto s krvjo pa šokirali s še bolj kompleksnimi zapleti. V vsakem primeru bomo morali nanjo malo počakati: snemala se bo letos, na spored pa menda prihaja šele v sredini leta 2019.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije