Kolumna Marije M. Kotnik: Nategnjena

Vrnila sem se iz trgovine. Razočarana. Na televiziji gledam in poslušam, kako je vse okej, da smo najboljši v Evropi, širše in v vesolju, da se podražitve še ne poznajo in da bo mati država vse uredila … nato pa šok.

Primer.

Berem, kako je bil brezalkoholni napitek cedevita doslej v trgovinah na voljo v 200-gramskem in kilogramskem pakiranju. Medtem ko je 200-gramsko pakiranje še vedno na voljo, pa kilogramsko pakiranje začenja izginjati s trgovskih polic.
Nateg, da te kap. Pa saj Hrvati ne nategujejo prvič. So nategnili slovensko politično elito, ki je za plačilo usluge dobila v lepi njihovi kako hiško, plažico ali kaj podobnega (mimogrede; čolnički so nekaj najmanjšega) ... a kaj bi o tem.
Zdaj bi menda radi preprodali tisto, kar so v Portorožu kupili.
Ko berem tudi, kako je ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvrševanje člena zadnjega interventnega zakona, ki za zdravnike in zobozdravnike zvišuje najvišji plačni razred, ki ga lahko dosežejo v sistemu plač v javnem sektorju, se križam. Z leve na desno in obratno!

Včasih se počutim kot nategnjena elastika. Pomislim, kako smo pred časom – še kako dobro se tega spomnim – nemalokrat na nekdanje jugoslovanske trge rinili, drveli prav po butalsko, in zdaj ni nič nenavadnega, da so slovenski menedžerji postali često naivne žrtve »nategovanja« lokalnih balkanskih oblasti in tamkajšnje birokracije, ki ni niti za pedenj napredovala od turških časov. Vsaj ne po miselnosti. No, po samostojnosti Slovenije smo se otepali balkanskega trga kot hudič križa, čeprav bi bilo logično, da bi kot takrat najboljši tam zagospodarili.

Glede emocionalnih zadev pa takole: le kdo bi pričakoval, da je tri desetletja po razpadu skupne države še toliko familiarnosti v najslabšem pomenu, toliko samoupravljavske in družbeno-imovinske mentalitete? In nekakšne užaljenosti, če kdo pride z denarjem in bi kaj preprosto kupil, ne pa »soupravljal« po skrivnostnih kardeljanskih formulah.
No, in zdaj, kot piše kolega v Delu, bomo »familiarnega prijatelja s Hrvaške« pustili vnemar in njegovo lastnino v Portorožu – kupili! Najbrž vnovič s provizijo za tiste pri koritu!

Priznam, v Portorožu že nekaj časa nisem bila. Zakaj? Mož je nanj alergičen, jaz še bolj. Gneča, da te kap, cene navite, da te kap drugič. In na neki način ne čudi, zakaj trenutno toliko Slovencev rine k severnim sosedom. Avstrija, slovenska dežela! Saj vem, da so nekateri plačani – posredno, – da pišejo o tem. A o tem v kakšni drugi kolumni.
Od Hrvaške pa, se zdi, imajo koristi vsi ... Tisti pri koritu in še marsikdo … Verjeli ali ne!
Cene v moji Sloveniji se dvigujejo po inflatorni lestvici. Hudič je le, da to smejo priznati le tisti, ki ne mislijo tako kot trgovci. No, in kak ekonomist pri koritu!

Nateg, da te kap. FOTO: ARHIV DELA

Začela sem s cedevito, naj z njo nadaljujem. Ker rada prebiram časopise sosednjih držav, razen madžarskih, sem v zagrebškem časniku prebrala, kako jih je opozoril bralec, da je kilsko pakiranje zamenjalo 900-gramsko pakiranje. To pomeni, da lahko iz večjega pakiranja cedevite zdaj pripravijo 11,5 litra napitka in ne več 13 litrov kot doslej.

Zanimivo je, je opozoril Jutarnji list, da se – čeprav je vsebine v novi embalaži za desetino manj – cena izdelka ni temu ustrezno znižala. Ta namreč ostaja ista, kot je bila. V hrvaškem Konzumu tako stane 5,3 evra, v bosanskih DM 39,90 kune, v nekaterih drugih trgovinah pa se je, kot so opozorili nekateri bralci, celo dvignila na 42,90 kune. (Ker so Slovenci radi na Hrvaškem, bodo sami znali prevesti v veljavne evre!)

Kakor koli. Slovencev, ki bi v najlepši in najuspešnejši deželi na svetu in tudi v vesolju opozorili na taka dejstva, je vedno manj. Škoda! Če si NAŠ, je podražitev menda dobra, če NE, si pa – BUTL.