(Ne)pismeni

Tudi pismenost ima svoj dan. Jutri. In prav je tako. Vsaj enkrat na leto tako tudi Slovenci izvemo, da si s pismenostjo nismo ravno na ti. Nemara zato, ker pri nas števila onih, ki se še vedno podpisujejo s križci ali krogci, ne štejemo že vse od leta 1991. Saj da gre za statistično neznačilen pojav. Je zadnji uradno zapisani podatek, da je v deželici pod Alpami 0,46 odstotka življa, starejšega od 15 let, totalno nepismenega, veliko ali malo? Sliši se bizarno, a prevedeno v številko je kakih 9000 osebkov za čas, ki ga živimo, naravnost grozljivo. Sploh si ne predstavljam nekoga s kakimi osemdesetimi kilogrami žive teže, kako se na papirnato belino podpisuje s črto ali dvema v podobi križca, nemara celo z odtisom primerno umazanega palca ali kazalca.
Pa očitno imamo tudi take. Še veliko več pa onih, ki jim lahko prilepimo etiko funkcionalno nepismenih. Vsak četrti odrasli v Sloveniji ima resne težave z branjem še tako preprostih besedil, več kot 400.000 polnoletnih je komajda doseglo spodnji prag tako imenovane besedilne spretnosti. Halo?! Podatki so uradni, Slovenijo pa uvrščajo na dno evropske lestvice. Če je uteha to, da sta tam tudi Grčija in Španija, jo pač zapišem. Se pa sprašujem o vzrokih. Med njimi je zagotovo pogled v naše knjižnice, tudi na naklade časopisov, ki strmo padajo. Pismenost in branje, ki sta bila nekdaj privilegij redkih izbrancev, po zaslugi razsvetljenstva pa postala domala nuja, sta danes pahnjena nazaj v preteklost. Kdo v Sloveniji sploh skrbi za jezik? Si drzne kdo preveriti, kako in koliko pismeni so danes naši politiki, posebno poslanci, ljudje iz ljudstva za ljudstvo, pa potem direktorji mogočnih firm, akademiki, magistri, doktorji znanosti, estradniki, skratka oni, ki nas tako ali drugače vodijo, usmerjajo? Naj napišejo svoj življenjepis v zgolj dvajsetih vrsticah. Vse bi se videlo. In še več. Ne le slovnica in pismenost. Bilo bi katastrofalno, verjemite. Po dokaz lahko stopimo v javno dostopne doktorske disertacije in magisterije naših kakor veleumov.
Se mi zdi, da živimo in delamo po vzoru Janeza Bleiweisa, ki je slovensko znal govoriti, pisati pa ne. Kot da smo naš jezik, ki nas je prvi ohranil kot Slovence, prepustili zgolj pisateljem in pesnikom, poslednjim branilcem njegove trdnjave. Pa nemara še kateremu novinarju.