Nedostojno?

Ker sem se na dopustu za nekaj časa odklopila od vseh novic, kar je name delovalo več kot blagodejno, me je po prihodu nazaj domov kakopak zanimalo, kaj se je v državi dogajalo, ko me ni bilo. Glavne novice nisem mogla zgrešiti: dobesedno vsi so govorili in pisali skoraj samo o incidentu na Kredarici, kjer je skupina petkovih protestnikov, ki so se odpravili na Triglav, naletela na premierja Janšo in ministra Hojsa, ob čemer jima je protestnica in sindikalistka Tea Jarc v obraz zmetala nekaj krepkih. Odzivi na posnetek dogodka, ki je zaokrožil po medijih in družabnih omrežjih, so se v glavnem delili v dve skupini: 1) Politikoma je končno nekdo povedal, kar jima gre, in 2) To je bil nepotreben, primitiven izpad, s katerim so protestniki izgubili kredibilnost.

Ko sem si posnetek ogledala, sem se tudi sama, to lahko priznam, bolj nagibala k mnenjem v drugi skupini. Približno osem minut neartikuliranega kričanja. Pa sploh ne gre za to, da je Tea Jarc ženska in da ji zato, kot špekulirajo nekateri, naj ne bi bilo dovoljeno, da povzdiguje glas, kar spada v območje ponotranjenega seksizma – v enako neposrečeno kategorijo uvrščam Zlatkovo nadlegovanje Kreka. Prav zaradi tega incidenta so tudi tisti, ki sicer nasprotujejo delovanju vlade, menili, da si je raper, ki je pred tem tehtno opozarjal na pokvarjenost oblasti, zaslužil odvzem statusa samozaposlenega v kulturi, kar se je primerilo kmalu zatem, četudi je šlo za nedopustno manipulacijo ministrstva. In na podobni podlagi bodo sedaj diskreditirali Teo Jarc, četudi je njena vloga v protestnem gibanju izrednega pomena. Zato razumem, zakaj sta se tudi Tanja Fajon in Luka Mesec, ki jima zdaj mnogi na levici očitajo, da sta upognila hrbtenici, od posnetka distancirala. Luka Mesec je v uradni izjavi zapisal, da predsedniku vlade najbolj ustreza, če mu uspe nasprotni pol sprovocirati, da ravna histerično, v posnetku s Kredarice pa je dobil točno tako podobo nasprotnikov, kakršno hočejo naslikati v Demokraciji in na Novi24. Fajonova pa je dejala, da lahko Slovenijo vrnemo na pravo pot le, če ostanemo pri tem spoštljivi.

Toda po drugi strani: jo res lahko? Sedemdeset tednov relativno mirnih kolesarskih protestov, kulturniških akcij, obsojanj ravnanja vlade v tujih medijih, politiki pa sedijo na svojih stolčkih ravno tako prepričani vase kot v trenutku, ko so nastopili mandat, se hahljajo ubogim državljanom in nanje zlivajo gnojnico na twitterju. Vsak politik, ki premore vsaj malo pokončne drže, bi ob vrenju, kakršno je trenutno v državi, pa spričo analiz, ki detektirajo izjemen padec priljubljenosti vlade, že zdavnaj odstopil. A ne Janez Janša. Njega, kot kaže, ne gane prav nič.

Tea Jarc je prebila mejo, prišla je najbližje vrhu oblasti kot kdor koli do zdaj. Mogoče jim je ravno s tem, ko je skupaj z ostalimi protestniki zasedla Triglav, hram slovenstva, in ga »oskrunila« s svojim nedostojnim dretjem, kakor so ga poimenovali nekateri, končno poslala sporočilo, da gre nezadovoljne ljudi jemati resno. Da se bodo, če se v državi nekaj ne spremeni, takšni incidenti še stopnjevali. Odličen režiser Žiga Divjak mi je pred kratkim v intervjuju povedal misel, ki si jo velja zapomniti: Bistveno je, da politike na oblasti prisilimo v pravično delovanje; dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo. Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.