Kolumna Marija M. Kotnik: Negativna pozitivka
Presrečna sem bila, ko sem v poštnem nabiralniku našla ovojnico, v njej pa izvid testa, ki sem ga opravila pred nekaj dnevi. Bil je negativen. Prevevati sta me začela sreča in zadovoljstvo. Malo me je tisti dan razjezilo le, ko sem pogledala na bančni račun, in na njem uzrla – negativno stanje.
Obe zadevi negativni, vendar tako nasprotujoči si, da nisem vedela več, kako in kaj. Pa sem si rekla, da bom vztrajala pri tem, da tudi čez leto ali dve, ko bom vnovič opravila zdravstveni test, ostanem negativna. Hkrati pa se trudila, da se na bančnem računu iz negative preselim v pozitivo.
No, pa sem čez dan ali dva sedela v družbi, in kar naenkrat so mi dejali, da so »veseli, ker sem tako pozitivna«.
Nato je beseda dolgo tekla o tem, kako je fajn, ko si lahko negativen in pozitiven naenkrat. Negativen na testiranjih te ali one vrste in pozitiven kot človek.
Mučno pa vse skupaj postane, ko so nekateri negativni tako in drugače. No, tukaj pa nastopi težava. Vse več negativcev srečujem vsak dan. In se jim – žal – ne morem izogniti, četudi si za to prizadevam. Se pa vseeno trudim ostati pozitivka.
In pomislim, da so negativci res slabi. Pomislim tudi na politično elito, ki je za ene super slaba, za druge super odlična, vseeno pa iz njih izžareva negativa. Ko slišim (in vidim), kako se ubogi zlobneži tako krčevito bojijo za svoje položaje, oblast in slavo.
Tako so navezani nanje. In še pomislim, da se bo nemara vse blato negativcev na koncu morda res pozlatilo, saj, kot vemo iz učbenikov, ko enkrat stvari postanejo dovolj slabe, se začne sprememba.
In tega negativizma je okoli mene, nas, že toliko, da povsem upravičeno kmalu pričakujem le še zlato okoli mene.
Negativnosti sama nemalokrat primerjam in enačim z žlehtnobo. Pa saj vemo, da so nekateri okoli mene, nas, žleht kar tako in ne morejo sami iz sebe. Pokojni predsednik Janez Drnovšek bi jim rekel, da so negativci. Ne, ne upam si razpredati o tem, kdo je kdo in kdo je kaj, saj je slovenski prostor premajhen, da bi pri tem kdor koli ostal neprepoznaven.
Ko sem minule dni naredila svojih 10.000 korakov, sem za hip pomislila na prebivalstvo moje, naše dvomilijonske in še par duš več deželice. Eni so žleht, eni pa apatični, mi je rekel nekdo, ki se je motal po moji glavi v tistem hipu. Saj ne vem, ali je bil pozitivec ali negativec.
Sem nekje na spletu zasledila zgodbico neke ženske, ki se sprašuje, »zakaj imam tako (ne)srečo, da se kar naprej zbirajo okoli mene sami negativci?« Pojasnila je, da se vsak dan dobre volje odpravi v službo, pa je najožja sodelavka, ki se ji ne more izogniti, tako negativno naperjena proti vsem in vsakomur, da to ni mogoče! Jo »prijateljica« povabi na kavo, ji nabija negativizem in zamorjenost … Občutek ima, je še zapisala, da prav pijejo energijo iz nje. »Jaz sem pa vse bolj naveličana tega, da me nekdo mori s svojo zamorjenostjo!« je še dodala. Sama sem pomislila, da je pač vstopila v klub apatičnih. In s tem potrdila moje razmišljanje o najnovejši slovenski delitvi: na apatične in negativce.
Pred kakimi štirimi leti sem bila zelo vesela pozornosti, ki so jo namenili obletnici radijske oddaje Prizma optimizma. Obletnica je prišla v pravem trenutku, saj je opozarjala, da je oddaja doslej vrsto let razveselila, raznežila, navdušila in nasmejala na tisoč Slovencev.
Danes, štiri leta po tistem, se ni nič spremenilo. Negativnosti je še več. Krepko več. Okoli mene je vse več uničevalcev sveta, če parafraziram besede Roberta Oppenheimerja, snovalca prve atomske bombe, ko je ugledal neizmerno uničevalnost tega »dosežka«. In takrat naj bi se Oppenhaimer domislil hindujske pesnitve Bhagavadgita. Tam naj bi bilo rečeno: »Postal sem smrt, postal sem uničevalec svetov.«
In to so pravzaprav naši vsakdanji negativci. Ko pogledam moj negativni zdravstveni izvid, pa se spomnim tistih, ki v meni prepoznajo pozitivko, saj vedo, da nikakor ne želim čakati, da bi se blato pozlatilo. No, z negativnim bančnim računom bo že nekako. S pozitivo do pozitivnega (bančnega) stanja, sem si rekla, zapisala to kot novoletno obljubo, sprejeto februarja, in odkorakala v nov Prešeren dan.