URBANA MAMA
Ni vse slabo, kar se sveti
Vedno, ko nastopi prednovoletni čas, postanem en majhen evforičen in nestrpen otrok.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Vesel božič vsem, ki vanj verjamete in ga praznujete, vsem, ki vanj ne verjamete, a ga vseeno praznujete in pa lepe počitnice vsem tistim, ki se ne najdete v nobeni od teh dveh kategorij.
Za božič pravijo, da je občutek in ne le en dan v letu. Upam, da ste tisti srečnik ali srečnica in vas obkrožajo sami prijetni občutki in da je trenutno vaš največji problem ta, koliko preveč pršuta in božičnih piškotov boste še uspeli stlačiti vase.
Vedno, ko nastopi prednovoletni čas, postanem en majhen evforičen in nestrpen otrok. Poskušam se kontrolirati, tako – malo po odraslo, a večinoma mi ne uspeva. Načeloma (na vse ostale mesece v letu) verjamem v manj-je-več, ampak decembra vedno izgubim kompas in glavo. Iz vreč na podstrehi vlečem vse povoskane božičke, rdeče nogavičke, lučke, plastične smrekice vseh velikosti, okraske, obroče z jelenčki in vso ostalo božično kitajsko kičasto šaro. Precej nervozna postanem, če slučajno, tik pred zaprtjem trgovin, ugotovim, da nimamo prtičkov s prazničnim motivom, panična, če nimam vseh sestavin za peko piškotov (ki jih pečem samo decembra) in pa precej togotna, če ovojni papir za darila ni v enaki barvni shemi kot naša letošnja smrekica. Ampak, nič mi zares ne more pokvariti božičnega vzdušja. Ma, ne, tudi ne ta napačni prtički.
Včeraj sem doživela prvi letošnji magični moment, ko sem opazovala moji dve mali driskici, (sedem in ena), kako sta jedla vročo čokolado in jo s prsti mazala po mizi, kot mažeš nutelo na kruh. Izmenjevala sta navihane poglede in glasen smeh in se pogovarjala. Ker ona ga, seveda, razume. Na koncu mu je pomagala (kot bi to storila jaz, mami) postrgati še zadnjo žlico iz šalčke. Levček, odpri usta, aaaa! To je bil ta moment, ki mi je raznesel srce … malo zaradi LasKristmasa v ozadju, malo zaradi jelenčkovih rogov na moji glavi, predvsem pa zaradi njune, vse močnejše, povezanosti.
Kaj pa planiranje božične večerje pri tašči, prazničnega druženja s prijatelji, pisanje novoletnih zaobljub? Moleskinov, še vedno (in pa že od nekdaj), najljubši planer je ves čas odprt in je vedno nekje blizu na dosegu, da lahko kadarkoli zapišem nove alineje in rišem čačke, kocke in valje. In koncentrične kroge. Vem, sproščujoči duševni defekt.
Kaj pa darila? Na darila (in na božička) še vedno rada gledam z otroškimi očmi. Rada jih dobivam (še posebej, če so presenečenje), še raje pa jih poklanjam. Celoletna prezasičenost z nakupovanjem je obdarovanju in coca-cola božičku naredila veliko krivico. Včasih smo se teh darilc, ki so se čez noč misteriozno pojavila pod smrekico, tako zelo veselili. Komaj smo jih dočakali. Zdaj smo pa kar malo alergični na darila, ker naše male driskice imajo tako že vsega preveč! Joj, spet TA darila … in potem so še nehvaležni! No, vsaj v tej meri, kot si mi predstavljamo, da bi hvaležni morali biti. Niso oni krivi, da danes zagrabimo barbiko tako, mimogrede, pri kruhu ali na blagajni in nam ni treba po njo planirano v Italijo. Kar je po eni strani škoda, ane? Alergični smo postali na VsegaPreveč, hkrati si pa kupujemo prevelike avtomobile, ki jih v resnici ne potrebujemo (čeprav smo prepričani, da jih), kvadrate, ki jih komaj odplačujemo in se »brezskrbno« namakamo na Maldivih, na 24 obrokov. Pardon, na 36. Hešteg lovemylife.
Vsako leto sem s prijateljicami hodila na izlet v Trst po najboljše sence (no, po tisto eno najljubšo!) v Mac-a, ker ga pri nas ni bilo. Zabavne in dramatične štorije so nastale o tem, kako smo ga panično iskale po vseh letališčih in si ga, ena drugi, naročale tik pred vzletom. Eeej, lepo se imej na Havajih, mi vzameš eno Russian Red od Maca, ko se boš vračala, pliiis?Zdaj je Mac že več kot eno leto lociran slabih deset minut vožnje od mojega doma. Nisem še šla. Gotovo, ker je preblizu. Ali ni bilo bolj zabavno, ko smo se peljali na celodnevne izlete po čokolade, kavbojke in enostavno švedsko pohištvo? Danes je vse tu pred našim nosom ali pa le en klik stran od domačega praga.
Stvari bolj cenimo, če se za njih moramo potruditi. Mattelova Barbie moji TaVelki ne pomeni nič posebnega, meni pa je nekoč pomenila VSE. Najbrž, ker jo nismo kupili skupaj s pet dek salame.
Seveda, najlepše je, če svojim najdražjim in najbližjim podariš svoj čas, pozornost, tople objeme in mokre poljubčke. Prijateljem pa, poleg močnih stiskov, postrežeš, recimo, s kakim prazničnim kosilom in fino buteljko rdečega. Kdo sploh zares potrebuje darila? Ali postavljamo presenečenja pod drevešček, ker smo vsi ena velika žrtev reklamnih propagand, utripajočih jumbo plakatov in ameriških božičnih filmov? Ali gremo čez limit (in decembra po hiter kredit) ter kupujemo sanje, ki si jih ne moremo privoščiti, ker želimo podariti sebi in našim malim driskicam vse, kar si podarjajo plačani igralci na televiziji in v nakupovalne vozičke nekontrolirano mečemo vse s prodajnih polic, česar, kot otroci, nismo imeli, a smo si tako zelo želeli? Pošiljamo handmade čestitke, pečemo homemade maslene piškote (da se stlačimo v kalup vzorne mame in dobre gospodinje) in brezglavo kupujemo, kupujemo, kupujemo … Darila ali ljubezen? Ali ta občutek? Je zato, ker podarjamo ljubezen v škatli s praznično mašno, naša duhovna plat v zatonu in ljubezen manj ljubeča? Ali je pa ta obsesija (nepotrebnega?) obdarovanja genska zasnova le nas žensk, ki v stanju neprištevnosti, nepotešenosti, nezadovoljstva in neuravnovešenosti kupujemo kot blazne, ker se nam zdi, da brez sezonskega must have kosa oblačila / torbice / škornjev / laka ne bomo mogle stopiti iz hiše, kaj šele na javni pločnik. Včasih, ja.
Ljubezni, prijateljstva, družinske sreče in božičnega toplega občutka se, seveda, ne da tržiti in ne da se ga kupiti. A darila, tista majhna in tudi tista večja, so včasih tisto nekaj oprijemljivega in o naši ljubezni do nekoga drugega svedočijo, včasih (neredko) pa tudi pripovedujejo lepo in nepozabno zgodbo. Nič manj ljubečo in nič manj magično, ker je le-ta svetleče zapakirana.
Za božič pravijo, da je občutek in ne le en dan v letu. Upam, da ste tisti srečnik ali srečnica in vas obkrožajo sami prijetni občutki in da je trenutno vaš največji problem ta, koliko preveč pršuta in božičnih piškotov boste še uspeli stlačiti vase.
Vedno, ko nastopi prednovoletni čas, postanem en majhen evforičen in nestrpen otrok. Poskušam se kontrolirati, tako – malo po odraslo, a večinoma mi ne uspeva. Načeloma (na vse ostale mesece v letu) verjamem v manj-je-več, ampak decembra vedno izgubim kompas in glavo. Iz vreč na podstrehi vlečem vse povoskane božičke, rdeče nogavičke, lučke, plastične smrekice vseh velikosti, okraske, obroče z jelenčki in vso ostalo božično kitajsko kičasto šaro. Precej nervozna postanem, če slučajno, tik pred zaprtjem trgovin, ugotovim, da nimamo prtičkov s prazničnim motivom, panična, če nimam vseh sestavin za peko piškotov (ki jih pečem samo decembra) in pa precej togotna, če ovojni papir za darila ni v enaki barvni shemi kot naša letošnja smrekica. Ampak, nič mi zares ne more pokvariti božičnega vzdušja. Ma, ne, tudi ne ta napačni prtički.
Včeraj sem doživela prvi letošnji magični moment, ko sem opazovala moji dve mali driskici, (sedem in ena), kako sta jedla vročo čokolado in jo s prsti mazala po mizi, kot mažeš nutelo na kruh. Izmenjevala sta navihane poglede in glasen smeh in se pogovarjala. Ker ona ga, seveda, razume. Na koncu mu je pomagala (kot bi to storila jaz, mami) postrgati še zadnjo žlico iz šalčke. Levček, odpri usta, aaaa! To je bil ta moment, ki mi je raznesel srce … malo zaradi LasKristmasa v ozadju, malo zaradi jelenčkovih rogov na moji glavi, predvsem pa zaradi njune, vse močnejše, povezanosti.
Kaj pa planiranje božične večerje pri tašči, prazničnega druženja s prijatelji, pisanje novoletnih zaobljub? Moleskinov, še vedno (in pa že od nekdaj), najljubši planer je ves čas odprt in je vedno nekje blizu na dosegu, da lahko kadarkoli zapišem nove alineje in rišem čačke, kocke in valje. In koncentrične kroge. Vem, sproščujoči duševni defekt.
Kaj pa darila? Na darila (in na božička) še vedno rada gledam z otroškimi očmi. Rada jih dobivam (še posebej, če so presenečenje), še raje pa jih poklanjam. Celoletna prezasičenost z nakupovanjem je obdarovanju in coca-cola božičku naredila veliko krivico. Včasih smo se teh darilc, ki so se čez noč misteriozno pojavila pod smrekico, tako zelo veselili. Komaj smo jih dočakali. Zdaj smo pa kar malo alergični na darila, ker naše male driskice imajo tako že vsega preveč! Joj, spet TA darila … in potem so še nehvaležni! No, vsaj v tej meri, kot si mi predstavljamo, da bi hvaležni morali biti. Niso oni krivi, da danes zagrabimo barbiko tako, mimogrede, pri kruhu ali na blagajni in nam ni treba po njo planirano v Italijo. Kar je po eni strani škoda, ane? Alergični smo postali na VsegaPreveč, hkrati si pa kupujemo prevelike avtomobile, ki jih v resnici ne potrebujemo (čeprav smo prepričani, da jih), kvadrate, ki jih komaj odplačujemo in se »brezskrbno« namakamo na Maldivih, na 24 obrokov. Pardon, na 36. Hešteg lovemylife.
Vsako leto sem s prijateljicami hodila na izlet v Trst po najboljše sence (no, po tisto eno najljubšo!) v Mac-a, ker ga pri nas ni bilo. Zabavne in dramatične štorije so nastale o tem, kako smo ga panično iskale po vseh letališčih in si ga, ena drugi, naročale tik pred vzletom. Eeej, lepo se imej na Havajih, mi vzameš eno Russian Red od Maca, ko se boš vračala, pliiis?Zdaj je Mac že več kot eno leto lociran slabih deset minut vožnje od mojega doma. Nisem še šla. Gotovo, ker je preblizu. Ali ni bilo bolj zabavno, ko smo se peljali na celodnevne izlete po čokolade, kavbojke in enostavno švedsko pohištvo? Danes je vse tu pred našim nosom ali pa le en klik stran od domačega praga.
Stvari bolj cenimo, če se za njih moramo potruditi. Mattelova Barbie moji TaVelki ne pomeni nič posebnega, meni pa je nekoč pomenila VSE. Najbrž, ker jo nismo kupili skupaj s pet dek salame.
Seveda, najlepše je, če svojim najdražjim in najbližjim podariš svoj čas, pozornost, tople objeme in mokre poljubčke. Prijateljem pa, poleg močnih stiskov, postrežeš, recimo, s kakim prazničnim kosilom in fino buteljko rdečega. Kdo sploh zares potrebuje darila? Ali postavljamo presenečenja pod drevešček, ker smo vsi ena velika žrtev reklamnih propagand, utripajočih jumbo plakatov in ameriških božičnih filmov? Ali gremo čez limit (in decembra po hiter kredit) ter kupujemo sanje, ki si jih ne moremo privoščiti, ker želimo podariti sebi in našim malim driskicam vse, kar si podarjajo plačani igralci na televiziji in v nakupovalne vozičke nekontrolirano mečemo vse s prodajnih polic, česar, kot otroci, nismo imeli, a smo si tako zelo želeli? Pošiljamo handmade čestitke, pečemo homemade maslene piškote (da se stlačimo v kalup vzorne mame in dobre gospodinje) in brezglavo kupujemo, kupujemo, kupujemo … Darila ali ljubezen? Ali ta občutek? Je zato, ker podarjamo ljubezen v škatli s praznično mašno, naša duhovna plat v zatonu in ljubezen manj ljubeča? Ali je pa ta obsesija (nepotrebnega?) obdarovanja genska zasnova le nas žensk, ki v stanju neprištevnosti, nepotešenosti, nezadovoljstva in neuravnovešenosti kupujemo kot blazne, ker se nam zdi, da brez sezonskega must have kosa oblačila / torbice / škornjev / laka ne bomo mogle stopiti iz hiše, kaj šele na javni pločnik. Včasih, ja.
Ljubezni, prijateljstva, družinske sreče in božičnega toplega občutka se, seveda, ne da tržiti in ne da se ga kupiti. A darila, tista majhna in tudi tista večja, so včasih tisto nekaj oprijemljivega in o naši ljubezni do nekoga drugega svedočijo, včasih (neredko) pa tudi pripovedujejo lepo in nepozabno zgodbo. Nič manj ljubečo in nič manj magično, ker je le-ta svetleče zapakirana.
