NA KOŽO
O golobih in politikih
Odpri galerijo
Saj poznate tisto o podobnosti med politiki in golobi: ko so na tleh, ti oboji iz roke jejo, ko so na strehi, ti pa eni in drugi na glavo serjejo. No, zdaj je čas, ko nam politiki jejo iz roke. Ker so na tleh, se pravi pred volitvami. In storili bi vse, da spet pridejo gor, se pravi h koritu. Dokler volivci ne spustijo svojega glasu skozi režo škatel na voliščih, se jim je treba dobrikati. Toliko bolj, če kje blizu vohljajo novinarji, ti mrhovinarji, bog jih nima rad.
»Nimam časa!« sem ondan zabrusil tajnici, zasut z mejli, klici in esemesi za dežurnega, ko mi je hotela prevezati še neko gospo, ki bi rada z nekom govorila. »Ampak … gladovno stavka,« je Barbari le uspelo pojasniti, ko sem hotel položiti slušalko. Aaa, to je pa druga zgodba. In mi je prevezala to gospo, po glasu bi rekel v najboljših letih. In najslabši koži, žal, sem slišal.
Štiri leta je že brez dela, socialna delavka. Nekega grdega dne so ji nenadoma vzeli projekt, se pravi, jo vrgli na cesto. Godi se ji krivica, na kar je opozorila že vse žive, a je nihče ne šmirgla. »Zato sem zdaj tu, pred ministrstvom, kjer gladovno stavkam...« je socialna delavka hlipaje pripovedovala svojo zgodbo. »A tudi danes me ne upoštevajo, dvakrat je že šla ministrica mimo. Niti ustavila se ni, vsi hodijo mimo, kot da me ni …«
Pomiril sem gospo, ji dejal, da nas zgodba zanima, in zagotovil, da se bosta zdaj zdaj pri njej oglasila novinar in fotograf. »Hvala, hvala, da ste me vsaj vi poslušali.«
Ni minila ena ura, ko je Goga že prisopihala nazaj s terena. Krasno, to je bilo pa hitro, sem bil vesel. Je dobra zgodba?
No, zgodbe ni bilo – gospa si je premislila, ker se je še pred prihodom novinarske ekipe že zmenila. Po našem klicu so jo namreč tisti, ki so jo prej ure in ure ignorirali in gledali mimo nje in skoznjo, kot da bi jo steklar naredil, nenadoma in nemudoma povabili v pisarno. Mi smo ostali brez članka, ampak pomagali smo pa le. Vsaj upam, da je gospa z našo pomočjo iztržila kaj več od kavice s smetano. A ne bi bilo lepo, če bi bil ves čas – čas pred volitvami. Politiki spodaj.
»Nimam časa!« sem ondan zabrusil tajnici, zasut z mejli, klici in esemesi za dežurnega, ko mi je hotela prevezati še neko gospo, ki bi rada z nekom govorila. »Ampak … gladovno stavka,« je Barbari le uspelo pojasniti, ko sem hotel položiti slušalko. Aaa, to je pa druga zgodba. In mi je prevezala to gospo, po glasu bi rekel v najboljših letih. In najslabši koži, žal, sem slišal.
Štiri leta je že brez dela, socialna delavka. Nekega grdega dne so ji nenadoma vzeli projekt, se pravi, jo vrgli na cesto. Godi se ji krivica, na kar je opozorila že vse žive, a je nihče ne šmirgla. »Zato sem zdaj tu, pred ministrstvom, kjer gladovno stavkam...« je socialna delavka hlipaje pripovedovala svojo zgodbo. »A tudi danes me ne upoštevajo, dvakrat je že šla ministrica mimo. Niti ustavila se ni, vsi hodijo mimo, kot da me ni …«
Po našem klicu so jo tisti, ki so prej gledali skoznjo, kot da bi jo steklar naredil, povabili v pisarno.
Pomiril sem gospo, ji dejal, da nas zgodba zanima, in zagotovil, da se bosta zdaj zdaj pri njej oglasila novinar in fotograf. »Hvala, hvala, da ste me vsaj vi poslušali.«
Ni minila ena ura, ko je Goga že prisopihala nazaj s terena. Krasno, to je bilo pa hitro, sem bil vesel. Je dobra zgodba?
No, zgodbe ni bilo – gospa si je premislila, ker se je še pred prihodom novinarske ekipe že zmenila. Po našem klicu so jo namreč tisti, ki so jo prej ure in ure ignorirali in gledali mimo nje in skoznjo, kot da bi jo steklar naredil, nenadoma in nemudoma povabili v pisarno. Mi smo ostali brez članka, ampak pomagali smo pa le. Vsaj upam, da je gospa z našo pomočjo iztržila kaj več od kavice s smetano. A ne bi bilo lepo, če bi bil ves čas – čas pred volitvami. Politiki spodaj.
