NA KOŽO
Ogledala
Odpri galerijo
Mi je nedavno znanec razlagal, kako so v eni od trgovin ugotavljali, da so eden od artiklov, ki ga imajo največ neprodanega v skladišču, ogledala. Da, ogledala.
So ogledala, ki so menda poleg narcisoidnega ogledovanja namenjena tudi spoznavanju samega sebe, res postala breme? Morda pa res? Le zakaj bi se gledali, ko bomo morda zagledali namrgoden obraz, postavo, za katero nam je oglas povedal, da ni pravšnja, da imamo prekratke noge ali premastno kožo. Pa tudi »vitka« ogledala, ki na videz zožajo in dajo občutek, da vam nova obleka res pristoji in da jo preprosto morate kupiti, ne pomagajo več kaj dosti, da bi jih kupili. Mimogrede, v ZDA celo obstaja podjetje, ki izdeluje ogledala, katerih namen je, da odvzamejo pet kilogramov. Da imajo ta ogledala dejanski vpliv na stranke, je pokazala tudi študija, s katero so ugotovili, da je kar 88 odstotkov strank v neki trgovini s spodnjim perilom, seveda ženskim, na Švedskem kupilo oblačilo, potem ko so se v njem ogledale v tem ogledalu. A le 73 odstotkov se je odločilo za nakup po ogledu svojega odseva v navadnem ogledalu. Ja, hudič je s temi ogledali.
Ljudje se neradi pogledujemo v ogledala. Strah nas je, kaj bomo videli. Strah nas je priznati si, da smo taki in »taki«, in se raje, kot bi sebi in drugim priznali čustva, v stiski velikokrat obrnemo k alkoholu, k jezi in razdražljivosti.
Na ulicah in pločnikih vidimo obraze, obrnjene v tla, ker se bojimo, da nas bo kdo namesto lepega, veselega, radostnega, videl zamišljenega, z obrazom, še zdaleč ne takim, kot ga od nas zahtevajo oglasi.
Psihologi so menda odkrili, da soočenje z ogledalom ni od muh. Narcisoidnost je – vsaj tako je slišati – prekleto manjši del te zgodbe.
Nič novega ni, da imperativ trenutka zahteva, da opravimo več stvari v vedno krajšem času. Da smo popolni, najlepši, otroci da imajo najboljše ocene … In vnovič smo pri zgodbi o neprodanih ogledalih. In pri obrazih, obrnjenih v tla (da zaslonov mobilnih telefonov ne omenjam). Ko bi se vsaj le pogledali v ogledalo, si priznali, da je potrošniška družba idealov pač le še ena v nizu vsakdanjih iluzij in utvar.
So ogledala, ki so menda poleg narcisoidnega ogledovanja namenjena tudi spoznavanju samega sebe, res postala breme? Morda pa res? Le zakaj bi se gledali, ko bomo morda zagledali namrgoden obraz, postavo, za katero nam je oglas povedal, da ni pravšnja, da imamo prekratke noge ali premastno kožo. Pa tudi »vitka« ogledala, ki na videz zožajo in dajo občutek, da vam nova obleka res pristoji in da jo preprosto morate kupiti, ne pomagajo več kaj dosti, da bi jih kupili. Mimogrede, v ZDA celo obstaja podjetje, ki izdeluje ogledala, katerih namen je, da odvzamejo pet kilogramov. Da imajo ta ogledala dejanski vpliv na stranke, je pokazala tudi študija, s katero so ugotovili, da je kar 88 odstotkov strank v neki trgovini s spodnjim perilom, seveda ženskim, na Švedskem kupilo oblačilo, potem ko so se v njem ogledale v tem ogledalu. A le 73 odstotkov se je odločilo za nakup po ogledu svojega odseva v navadnem ogledalu. Ja, hudič je s temi ogledali.
Bojimo se, da bomo zagledali obraz, postavo, za katero nam je oglas povedal, da ni pravšnja.
Ljudje se neradi pogledujemo v ogledala. Strah nas je, kaj bomo videli. Strah nas je priznati si, da smo taki in »taki«, in se raje, kot bi sebi in drugim priznali čustva, v stiski velikokrat obrnemo k alkoholu, k jezi in razdražljivosti.
Na ulicah in pločnikih vidimo obraze, obrnjene v tla, ker se bojimo, da nas bo kdo namesto lepega, veselega, radostnega, videl zamišljenega, z obrazom, še zdaleč ne takim, kot ga od nas zahtevajo oglasi.
Psihologi so menda odkrili, da soočenje z ogledalom ni od muh. Narcisoidnost je – vsaj tako je slišati – prekleto manjši del te zgodbe.
Nič novega ni, da imperativ trenutka zahteva, da opravimo več stvari v vedno krajšem času. Da smo popolni, najlepši, otroci da imajo najboljše ocene … In vnovič smo pri zgodbi o neprodanih ogledalih. In pri obrazih, obrnjenih v tla (da zaslonov mobilnih telefonov ne omenjam). Ko bi se vsaj le pogledali v ogledalo, si priznali, da je potrošniška družba idealov pač le še ena v nizu vsakdanjih iluzij in utvar.
