Olimpizem brez spomina

Konec minulega tedna je slovenski šport praznoval štiri pomembne obletnice. A v javnosti se je na žalost veliko izvedelo zgolj o dveh. O stoti obletnici nogometne organizacije na Slovenskem, v spomin na 25. april 1920, ko je bila v srebrni dvorani ljubljanskega hotela Union ustanovljena Nogometna podzveza Ljubljana, ki je bila sicer sestavni del Jugoslovanske nogometne zveze. Začetkov organiziranosti druge najpomembnejše postranske stvari na svetu v Sloveniji, kot ljubkovalno imenujejo nogomet, zaradi razmer seveda niso obeležili tako pompozno, kot bi si ta častitljivi jubilej tudi zaslužili, a vendar videoproslava, sprejem pri predsedniku države in priznanja, ki jih je tedaj dobila Nogometna zveza Slovenije, so bili času primeren spomin na tradicijo.

Tudi o drugi obletnici, ki se je zgodila istega dne, 25. aprila, stoletnici rojstva našega najstarejšega udeleženca olimpijskih iger Marka Račiča, je bilo v javnosti napisanih in izgovorjenih kar precej besed. Račič je po legendarnem Leonu Štuklju drugi slovenski olimpijec, ki je doživel častitljivo starost enega stoletja, in seveda je prav, da ob obletnicah posvetimo takšnim športnim koreninam vso potrebno pozornost.

Zato pa malce čudi skoraj popolna ignoranca do drugih dveh obletnic, ki bi ju morali praznovati prav tako 25. aprila. Tega dne pred sto leti so prav tako v hotelu Union ustanovili Športno zvezo Ljubljana kot krovno organizacijo športnih organizacij, ki so delovale na ozemlju tedanje Slovenije in v zaledju Reke, ter Jugoslovanski olimpijski pododbor Ljubljana.
Prav ustanovitev prvega olimpijskega združenja na slovenskih tleh bi moral biti dovolj velik razlog za obeležitev tega mejnika, a na žalost se ljudje v sedanjem slovenskem olimpijskem komiteju nanj ali niso spomnili ali niso hoteli spomniti. Škoda, ker sklicevanje na tradicijo, spomin na vse velikane slovenskega športa, ki so v zadnjih sto letih nastopili na olimpijskih igrah, je vedno nekaj veličastnega. Še posebno za tako športno naravnano prebivalstvo Slovenije. Ne dvomimo, da bi si predsednik države našel čas tudi za sprejem olimpijskega komiteja in podelitev kakšnih priznanj ter da organizacija kakšne videoproslave ne bi smel biti prav posebno velik zalogaj.