NA EKS
Plagiatorji
Zgodb o plagiatih – pesem velja za plagiat, kadar je osem taktov skladbe identičnih v melodiji in harmoniji – na glasbenem prizorišču nikoli ne zmanjka.
Odpri galerijo
Eva Černe je vrnila nagrado po plagiatorskem škandalu. FOTO: Jure Eržen/Delo
Osem dni je minilo, odkar je češka vlada, ki so jo oblikovali šele pred slabimi štirimi tedni, izgubila že drugega ministra. Po pravosodni ministrici Tatjani Malo iz stranke Ano je odstopil še minister za delo Petr Krčal iz socialdemokratov. Oba je odnesla afera zaradi plagiatorstva.
Triinpetdesetletnemu Krčalu so očitali, da je prepisal diplomsko nalogo. Spornih naj bi bilo najmanj 25 strani, ki so popolnoma enake, skoraj enake ali podobne drugim besedilom, je izvedel češki portal Seznam Zpravy. Krčal je glede očitka najprej dejal, da jih ne more pojasniti, da pa je delal iskreno, po pritisku medijev pa je podal odstop.
Zaradi očitkov, da je ponaredila diplomsko nalogo, je že v začetku meseca odstopila pravosodna ministrica Malova.
Malce mi je šlo na smeh, ne s takim, političnim podtonom, kot je oni dan šlo češkemu premierju Andreju Babišu, ki je afero s plagiati pospremil s humorjem, vendar vseeno.
Spomnil sem se, kako je pred nekaj leti Eva Černe, ki je na Slovenski popevki za skladbo Vrti se v ritmu prejela nagrado občinstva, nagrado pozneje vrnila. Za očitke o tem, da naj bi bila skladba že javno predvajana, kar je v nasprotju s pogoji udeležbe na Slovenski popevki, ki jo prireja RTV Slovenija, je, vsaj tako je povedala, izvedela iz medijev. Ko si je ogledala posnetek promocije operacijskega sistema Windows 8 podjetja Microsoft, je ugotovila, da je bil refren pesmi, ki jo je napisal Rok Golob, uporabljen že leto prej.
»Namigovanja o plagiatih in podobni očitki so bili zame veliko breme in očitno preveliko za Evo, ki ni zgolj izvajalka, temveč tudi formalna prijaviteljica skladbe, zaradi česar je na začetku RTV Slovenija komunicirala samo z njo. Po več kot polletnem pritisku se je enostransko in brez sodelovanja z mano in Katarino Habe odločila, da bo nagrado vrnila. Mislim, da je to napaka, saj je zmagala zasluženo. Obžalujem tudi, da je ravnala enostransko, saj sem se zaradi tega znašel v bizarni situaciji, ko nekdo drug sprejema odločitve v zvezi z mojo skladbo in sam na to nimam vpliva,« je takrat pojasnjeval Golob.
John Lennon je, ko so ga vprašali, kako napisati uspešnico, nekoč dejal: »Melodija mora biti vsem znana že ob prvem poslušanju in hkrati mora biti napisana povsem na novo.«
Zanimiv zgodovinski primer je pesem Ob-La-Di, Ob-La-Da, o kateri je sir Paul McCartney trdil, da je avtor, njegovi odvetniki so trdili, da gre za »generično frazo«, komisija pa je na podlagi enega samega okrasnega tona (specifičnega, ne generičnega) ugotovila, da gre za plagiat. Sodniku je bilo nerodno (McCartney je bil že slaven in že plemič) in je prvič v zgodovini uporabil frazo »nezavedni plagiat«. Zadeva se je končala pred končno razsodbo, ko je izvornemu avtorju pošteno zašumelo v žepu.
Tudi mojster glasbenih samocitatov Goran Bregović rad stopi v bran lastnega samoprepisovanja in samocitatov. »Pesem, ki zveni tako, da ne spominja na nič, je povsem brezzvezna,« rad pove. Če kdo, je ravno on to večkrat upravičil, saj je veliko pesmi iz zakladnice skupine Bijelo dugme prodal vsaj še dvakrat, in sicer kot filmsko glasbo ter pozneje še v balkan-etno-trubaški različici.
V zgodovini glasbe je kopiranje, drugih in samega sebe, normalen ustvarjalni proces, ki se je legalistično zapletel šele z uveljavljanjem kapitalizma in industrijske eksploatacije umetnosti in kulture, še posebno glasbe, ter posledično z uveljavitvijo avtorskega prava.
Zgodb o plagiatih – mimogrede: pesem velja za plagiat, kadar je osem taktov skladbe identičnih v melodiji in harmoniji – na glasbenem prizorišču nikoli ne (z)manjka. In jih nikoli ne bo!
Navsezadnje se je češki primer (sicer iz političnih voda) zgodil le mesec, dva po hrvaškem evrovizijskem plagiatorskem škandalu. Naši južni neschengenski sosedje so se namreč kar nekaj časa ukvarjali s pevko Franko Batelić, ki je na letošnjem Eurosongu zastopala lepo njihovo. Pesem pa naj bi bila pravzaprav plagiat pesmi Ceea ce iubim romunskega glasbenika Gueza. Dokazovanja, kdo ima prav, kdo ne, so se vrstila, vse skupaj pa je (skoraj) sicer že pozabljeno, kamenček v plagiatorskem mozaiku pa je vendarle dodan.
Bržkone kot pribito drži, kar je rekel Lennon, da mora biti pri vsaki pesmi melodija vsem znana že ob prvem poslušanju in hkrati mora biti napisana povsem na novo. No, tukaj pa pri amaterjih nastopi kar precej težav. Faktor »copy-paste« namreč postane za amaterje prehudo mamljivo breme!
Triinpetdesetletnemu Krčalu so očitali, da je prepisal diplomsko nalogo. Spornih naj bi bilo najmanj 25 strani, ki so popolnoma enake, skoraj enake ali podobne drugim besedilom, je izvedel češki portal Seznam Zpravy. Krčal je glede očitka najprej dejal, da jih ne more pojasniti, da pa je delal iskreno, po pritisku medijev pa je podal odstop.
Zaradi očitkov, da je ponaredila diplomsko nalogo, je že v začetku meseca odstopila pravosodna ministrica Malova.
Malce mi je šlo na smeh, ne s takim, političnim podtonom, kot je oni dan šlo češkemu premierju Andreju Babišu, ki je afero s plagiati pospremil s humorjem, vendar vseeno.
Spomnil sem se, kako je pred nekaj leti Eva Černe, ki je na Slovenski popevki za skladbo Vrti se v ritmu prejela nagrado občinstva, nagrado pozneje vrnila. Za očitke o tem, da naj bi bila skladba že javno predvajana, kar je v nasprotju s pogoji udeležbe na Slovenski popevki, ki jo prireja RTV Slovenija, je, vsaj tako je povedala, izvedela iz medijev. Ko si je ogledala posnetek promocije operacijskega sistema Windows 8 podjetja Microsoft, je ugotovila, da je bil refren pesmi, ki jo je napisal Rok Golob, uporabljen že leto prej.
Goran Bregović, mojster glasbenih samocitatov FOTO: arhiv Novic
»Namigovanja o plagiatih in podobni očitki so bili zame veliko breme in očitno preveliko za Evo, ki ni zgolj izvajalka, temveč tudi formalna prijaviteljica skladbe, zaradi česar je na začetku RTV Slovenija komunicirala samo z njo. Po več kot polletnem pritisku se je enostransko in brez sodelovanja z mano in Katarino Habe odločila, da bo nagrado vrnila. Mislim, da je to napaka, saj je zmagala zasluženo. Obžalujem tudi, da je ravnala enostransko, saj sem se zaradi tega znašel v bizarni situaciji, ko nekdo drug sprejema odločitve v zvezi z mojo skladbo in sam na to nimam vpliva,« je takrat pojasnjeval Golob.
John Lennon je, ko so ga vprašali, kako napisati uspešnico, nekoč dejal: »Melodija mora biti vsem znana že ob prvem poslušanju in hkrati mora biti napisana povsem na novo.«
Zanimiv zgodovinski primer je pesem Ob-La-Di, Ob-La-Da, o kateri je sir Paul McCartney trdil, da je avtor, njegovi odvetniki so trdili, da gre za »generično frazo«, komisija pa je na podlagi enega samega okrasnega tona (specifičnega, ne generičnega) ugotovila, da gre za plagiat. Sodniku je bilo nerodno (McCartney je bil že slaven in že plemič) in je prvič v zgodovini uporabil frazo »nezavedni plagiat«. Zadeva se je končala pred končno razsodbo, ko je izvornemu avtorju pošteno zašumelo v žepu.
Tudi mojster glasbenih samocitatov Goran Bregović rad stopi v bran lastnega samoprepisovanja in samocitatov. »Pesem, ki zveni tako, da ne spominja na nič, je povsem brezzvezna,« rad pove. Če kdo, je ravno on to večkrat upravičil, saj je veliko pesmi iz zakladnice skupine Bijelo dugme prodal vsaj še dvakrat, in sicer kot filmsko glasbo ter pozneje še v balkan-etno-trubaški različici.
V zgodovini glasbe je kopiranje, drugih in samega sebe, normalen ustvarjalni proces, ki se je legalistično zapletel šele z uveljavljanjem kapitalizma in industrijske eksploatacije umetnosti in kulture, še posebno glasbe, ter posledično z uveljavitvijo avtorskega prava.
Zgodb o plagiatih – mimogrede: pesem velja za plagiat, kadar je osem taktov skladbe identičnih v melodiji in harmoniji – na glasbenem prizorišču nikoli ne (z)manjka. In jih nikoli ne bo!
Navsezadnje se je češki primer (sicer iz političnih voda) zgodil le mesec, dva po hrvaškem evrovizijskem plagiatorskem škandalu. Naši južni neschengenski sosedje so se namreč kar nekaj časa ukvarjali s pevko Franko Batelić, ki je na letošnjem Eurosongu zastopala lepo njihovo. Pesem pa naj bi bila pravzaprav plagiat pesmi Ceea ce iubim romunskega glasbenika Gueza. Dokazovanja, kdo ima prav, kdo ne, so se vrstila, vse skupaj pa je (skoraj) sicer že pozabljeno, kamenček v plagiatorskem mozaiku pa je vendarle dodan.
Bržkone kot pribito drži, kar je rekel Lennon, da mora biti pri vsaki pesmi melodija vsem znana že ob prvem poslušanju in hkrati mora biti napisana povsem na novo. No, tukaj pa pri amaterjih nastopi kar precej težav. Faktor »copy-paste« namreč postane za amaterje prehudo mamljivo breme!
