Planica: konceptualni primanjkljaj in še ena izbira na pamet?

Milenijec Timi Zajc (2000) z imenitnim nizom dosežkov ni dober temelj za presojo ekspertnega dosega novega zveznega trenerja smučarskih skakalcev Gorazda Bertonclja. Res pa je, da je lahko samo Timi gojil sanje o kolajni v tej zimi. Vsi drugi, s sedmo silo vred, so o kolajni skakalcev na SP v Seefeldu razpredali s konceptualnim primanjkljajem kot razvajeni otroci, ki cepetajo, ko izgubijo igračo.

Sanje o kolajnah so nenadomestljiva prvina vsake velike športne kariere. Za vsakega nadarjenega posameznika ali/in kolektiv talentov in njihovo strokovno vodstvo so sanje mladih upov dragocena spodbuda za sistematično izbiranje racionalnih poti, metod in sredstev za uresničenje želenega cilja. Kolajna v vrhunskem športu, torej na najvišji (svetovni) ravni, vedno pomeni dolgoročen cilj, uresničitev cilja pa največjo nagrado za vztrajanje na dolgi poti športnega učenja in razvoja, ki nikdar ne poteka le kot premočrtno nizanje uspehov.

Na nekatere dejavnike uspeha v športu lahko vplivamo v večji, na druge v manjši meri, na nekatere pa sploh ne. Vrhunski dosežek kot končni sad dolgotrajnega procesa treniranja je vselej rezultat kolektivnega ustvarjanja, ki znatno presega jedrno os športnik/športni kolektiv-trener/stroka. Za uresničitev visoko zastavljenih ciljev je zato nujno potreben povezovalni načrt.
Denimo koncept, ki, če je zasnovan dovolj kakovostno, akterjem tlakuje pot k uresničitvi zastavljenih ciljev. Olajšuje tudi sprotno usklajevanje in uglaševanje delovanja hierarhično zasnovanega sistema in njegovih podsistemov ter optimiziranje vložkov vedno omejenih sredstev. Najboljše zasnove so tiste, ki omogočajo sprotno zaznavanje in s tem preprečevanje posledic zmotnih stranpoti.

Koncepti so lahko povsem individualni, lahko pa se nanašajo na celotno panogo oz. disciplino v pristojnosti nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ). S takšnim usmerjevalnim instrumentom NPŠZ običajno podpre procese animacije, vzgoje in selekcioniranja nadarjenih mladih športnikov v svojih temeljnih okoljih (društvih). Le tako lahko uspešno obnavljajo svoje selekcije oz. reprezentance. Sledeč strnjeno predstavljeni skici: na takšnih osnovah bi moralo temeljiti tudi delovanje trenerjev selekcij in reprezentanc NPŠZ (npr. SZS) z glavnim trenerjem oz. selektorjem vred.

O izbiri nosilcev ključnih strokovnih funkcij v NPŠZ (pa tudi v klubih) bi potemtakem poleg strokovnih referenc posameznikov moralo odločati tudi soočenje njihovih konceptov. Žal pa pogled k preteklim kadrovanjem oz. izbiranju glavnega trenerja skakalne reprezentance A ne razkriva ničesar o takšnem konceptualnem pristopu.

Odgovor je preprost! Prvič, generalnih strokovnih podlag za delovanje skakalnih selekcij in reprezentanc SZS nima. Drugič, izbira po občutku je prepuščena predsedniku te discipline na SZS in ne stroki. Stroka, kolikor jo je (strokovni svet?), se bodisi skriva v njegovi senci bodisi ne prevzema nase nobene odgovornosti.

Rezultat je torej povsem odvisen od »srečne roke« predsednika. Glavnega trenerja se praviloma odstavlja v neracionalnem ozračju trajnejše krize rezultatov. O aktivnem načrtnem usposabljanju in pripravljanju potencialnih kandidatov za morebitnega naslednika aktualnega šefa reprezentance ni ne duha ne sluha.

Goran Janus je bil srečna izbira, čeprav v to ni verjel niti sam predsednik Ljubo Jasnič ob imenovanju. Goran je pri svojem delu sledil svojemu osebnemu konceptu. Z njegovim odhodom se je tudi ta dragocena izkušnja izgubila neznano kam, ne da bi pristojni v njej prepoznali trajno vrednost. Ugasnila je skupaj s skakalci, ki so, kot kaže, že izčrpali svoje športne potenciale, ali pa so se, kot npr. Peter Prevc, znašli v primežu večdimenzionalne karierne krize s težko predvidljivim izidom.

(Osebni) koncept Gorazda Bertonclja, kakršen koli že je, za zdaj še ni obrodil velikih sadov. Če uspehov v doglednem času ne bo, utegnemo spet štartati z relativne ničle, a na srečo vsaj s slovesom (male) velesile s številčnim nadarjenim naraščajem, ki pa mu le redko znamo utreti pot na skakalni Parnas.

Morda pa bi kazalo tudi v skokih poizkusiti z malimi ekipami po uspešnih zgledih Tine Maze in Ilke Štuhec, če na ravni SZS nekako ne zmoremo izoblikovati dobro delujočega strokovnega načrta?