Planiška vzgoja

Vzel sem dopust in šel v Planico. Nisem rajal z rajo, dvigoval zdravice za Prevca, Janusa in lokalno natakarico Katjo ter se dva dneva po koncu treznil ob kurji juhici. Mesec prej sem kot prostovoljec z lopato ali metlo napadal sneg in opravil še kakšno drugo nalogo. Najmlajšega sem imel s seboj. To ni dobro, so mi rekli. Nad Ratečami je še trda zima in junior lahko stakne pljučnico. Bedarija! V peto leto je šel, ko je bil prvič ob meni na delovni akciji pod Poncami. Kakšno doživetje! Je bil sendvič ter kokta. Ob njem cel kup prdcev planičarskih, ki so kvantali možate, da bi vsakega vrglo s stola. Prej je imel v drobnih rokah grablje. Ker je treba nekaj narediti. Za koga? Sem mu dejal, da za vse. Nisem prevajal Johna F. Kennedyja izreka, da se ne vprašaj, kaj bo domovina naredila zate, ampak kaj lahko ti storiš zanjo. Niti socialističnih udarniških štosov mu nisem metal v naročje. Poskušal sem mu nazorno pokazati, da je jako fin občutek, ko kaj postoriš v lastno in drugih veselje. Vsakič ko se pripravlja letalnica in okolica, ga rad popeljem s seboj.

Pametne brihte trdijo, da glede na moj poklic okoli vratu takoj dobim akreditacijo, ne da bi premaknil snežinko iz leve v desno. Za smrkavca bi jo že kako uredil, še za jesti in piti bo zraven. Za oba. Zastonj. Kje je smisel? Naj otroka učim, da je frajer, če postane zmuzljivo zmene, ki se gre pomembneža? Generalni sekretar organizatorjev v Planici je razgrnil, da je bil debelo oklesten spisek tako imenovanih zastonjkarjev pod Poncami. Teh, ki so se pojavljali z raznoraznimi papirji, da so besno pomembne živine. Zase nikoli nisem in tudi ne bom trdil, da sem nekaj posebnega. Pomembnega zato, ker pogumneje od drugih zašpilim svinčnik in popišem stavke v sestavke. Raje se pobijam s planiško lopato, ki je, iskreno priznam, res ne maram, in snegom. Potem s preznojeno majico sedem z enakimi, zvrnem šilce domačega, snedem kos salame in podam juniorju ob meni kokto. Peti konec zime je nekaj počel v Planici, preden se je ta na zaslonih pokazala v vsem sijaju. Drobno, nevidno, čisto tiho delo je opravil. Kot jaz. Vse tiste tete in strici v modrih jaknah in črnih hlačah, ki se obrnejo k vam, če rečete planičar, so zgradili spektakel, ki ste ga pričakovali. Mali mi je en teden pred začetkom poletov, po koncu delovne akcije, odkril, da je moker kot miš. Utrujen. Ampak testenine planiške da so najboljše na svetu. Poštevanko bi ponovila raje naslednji dan. Obljubi. Ni bilo kaj dodati. Vedel sem, da bo držal besedo.