Kolumna Tanje Cegnar: Podnebna konferenca

Po lanskem premoru, ko se zaradi pandemije svetovni odločevalci niso mogli zbrati na pogajanjih v Glasgowu, se bo letos v tem mestu zadnji oktobrski dan začela 26. konferenca držav pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah. Tako kot že vrsto let so pričakovanja velika; že nekaj tednov jih stopnjujejo tako nevladne organizacije kot tudi vesti v medijih. Znanstveniki se na vso moč trudijo, da bi z rezultati meritev, z opažanji sprememb podnebja in projekcijami bodočega podnebja prepričali odločevalce in politike, da je skrajni čas za korenite ukrepe v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v ozračje.

Marsikomu med nami se ob tem zdi, da gledamo ponovitev že večkrat videnega filma. Veliko let je že minilo, odkar so svetovni centri za spremljanje podnebja jasno pokazali, kakšen dvig svetovne temperature nas čaka, če ne bomo temeljito zmanjšali izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Na primerih že opaženih sprememb podnebja in posledic v okolju je bilo že neštetokrat prikazano, da se predvsem zaradi rabe fosilnih goriv podnebne spremembe že dogajajo. Projekcije prihodnjega podnebja ob različnih scenarijih družbenega razvoja so bile prvič izdelane že pred desetletji, in čeprav je razvoj na področju simulacij podnebja v zadnjih dveh desetletjih močno napredoval, se ocene dviga svetovne temperature niso veliko spremenile.

Raven toplogrednih plinov v ozračju je iz leta v leto rasla in še vedno narašča. Kljub temu da so podnebne spremembe tudi s strani svetovnih politikov prepoznane kot ena izmed najresnejših groženj, zaveze držav v pariškem sporazumu iz leta 2016 ne dajejo upanja, da se bo naraščanje ustavilo oz. se bodo izpusti na svetovni ravni začeli dovolj zmanjševati, da bi preprečili dvig svetovne temperature za več kot 2 °C glede na povprečje predindustrijske dobe.

Kje so torej težave, da je med zavedanjem in ukrepanjem tako velik prepad? Ozračje ne pozna meja, torej je pomembna skupna količina izpustov. Zato je nujno zagotoviti, da bodo izpuste omejile in zmanjšale vse države. Za primer: tudi če v Sloveniji prenehamo vse izpuste toplogrednih plinov v ozračje, ostale države pa nadaljujejo to početje, se bo ozračje v Sloveniji še vedno segrevalo.

Druga težava je, da zmanjševanje izpustov ali celo njihova takojšnja ukinitev ne prinaša takojšnjih rezultatov. Celo v primeru, če vse države takoj prenehajo vse izpuste, se bo ozračje nekaj časa še segrevalo, saj imajo ti plini dolgo življenjsko dobo. Rezultati velikih naporov v sedanjosti so odmaknjeni v prihodnost.

Tudi ozaveščeni posamezniki nimamo moči, da bi pomembno vplivali na zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Pogosto nimamo ponujene možnosti, da bi lahko izbirali in se odločili za možnost z manj ali nič izpusti.

Poleg tega ukrepe za blažitev podnebnih sprememb večina ljudi dojema zgolj kot omejitve, odrekanje pridobljenemu udobju in ustaljenemu načinu življenja ter podražitev ne samo luksuznih, temveč tudi osnovnih življenjskih dobrin. Težava sta način komuniciranja in predstavljanje podnebnih sprememb le kot grožnjo, ki je pogosto ponazorjena z najhujšimi nevarnimi dogodki, ob tem pa niso izpostavljene konkretne rešitve. Strah, predvsem pa občutek nemoči nista dobra motivatorja. Veliko let je bila potreba po prilagajanju prezrta, zato smo izgubili veliko dragocenega časa, saj se infrastruktura ne načrtuje in ne gradi čez noč. Tudi radikalne zahteve po spremembi življenjskega in prehranskega sloga nekaterih podnebnih aktivistov brez ponujenih družbeno sprejemljivih možnosti lahko vzbudijo nezaupanje.

Iščemo rešitve za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v ozračje, a rešitve še zdaleč niso tako preproste, kot bi jih nekateri radi prikazali. Potrebna bi bila splošno sprejeta in temeljita sprememba celotnega gospodarskega modela in vrednot. Bomo zmogli?