Kolumna Lare Paukovič: Ponaredki
Si lahko zamislite, da v Sloveniji obstaja družina, ki ima v lasti zasebno zbirko z umetninami velikanov, kot so Edgar Degas, Oskar Kokoschka, Vincent van Gogh, Pablo Picasso, Joan Miro, Kazimir Malevič in drugi? Vsa ta imena v eni zbirki? Skoraj nemogoče. Če bi bilo to res, bi bila družina zaradi skupne vrednosti umetnin umeščena v sam vrh najbogatejših Slovencev, poznana širši javnosti, pa tudi svetovni umetniški srenji, kajti poznavalci omenjenih umetnikov morajo bržkone vedeti, kje so kakšne njihove večje in pomembnejše umetnine.
Že tako nismo ravno vpisani na svetovni umetniški zemljevid, potem pa v resnem muzeju meni nič, tebi nič napovemo razstavo s tretjerazrednimi ponaredki.
Nobeden od teh dvomov očitno ni prišel na misel vodstvu Narodnega muzeja Slovenije, ko so se odločili v svoj program uvrstiti razstavo »umetniške zbirke družine Boljkovac«. Razstava obljublja natanko to, kar je napisano zgoraj: predstavitev umetniške zbirke, polne umetnin največjih ustvarjalcev 20. stoletja, ki jo hrani ena sama družina. Ponovno: če bi bile umetnine prave, bi šlo seveda za eno najodmevnejših, če ne najodmevnejšo razstavo pri nas. Pospremiti bi jo moral bombastični piar, saj bi bilo gotovo tudi obiskovalcem iz tujine v interesu, da na kupu vidijo toliko svetovnih umetnikov. Narodni muzej je namesto tega razposlal le skromno sporočilo za javnost in vanj uvrstil nekaj slik domnevnih »svetovnih umetnin«. Ob njih je strokovna javnost obmolknila – vsem je bilo že ob hitrem pogledu na umetnine takoj jasno, da gre za »vnebovpijoče ponaredke«.
Razstava je bila ob mnogih burnih reakcijah ljudi iz stroke odpovedana, kdo bo odgovarjal za polomijo, še ni jasno. Slike teh »umetnin« so k sreči še dostopne v arhivu Narodnega muzeja. Če recimo v njem poiščete »Chagallovo« morsko deklico in potem na googlu preverite, kako bi morala biti morska deklica tega umetnika v resnici videti, vam bo šlo na smeh. Ponarejevalcu ni uspelo do pike zadeti niti njegovega podpisa. Celo resni ponarejevalci dizajnerskih torbic vedo, da je logo tista najpomembnejša stvar in da te bo majavi in neproporcionalni »YSL« takoj izdal, ravno tako kot nekam neprepričljivi »Chagall« ali »Picasso«.
Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno in prav zares sramotno za Slovenijo. Že tako nismo ravno vpisani na svetovni umetniški zemljevid, potem pa v resnem muzeju meni nič, tebi nič napovemo razstavo s tretjerazrednimi ponaredki.
Seveda se tudi na svetovnem trgu obrača cel kup ponaredkov. Izučeni ponarejevalci se denimo radi odločajo za stare mojstre, denimo Lucasa Cranacha starejšega, čigar ponaredek, za katerega ni nihče dolgo niti posumil, da ni prava stvar, je bil pred desetimi leti za 6 milijonov prodan liechtensteinskemu princu. Ravno tako ponarejeno delo, ki naj bi ga naslikal umetnik iz 16. stoletja Orazio Gentileschi, je viselo celo v Narodni galeriji v Londonu. To so dejansko 1:1 ponaredki, za katere je potrebnih kar nekaj umetniških izvedencev, da to ugotovijo, saj so naštudirani do zadnjega detajla; če jih slučajno ne odkrijejo, pa si prevaranti v svetu umetnosti z njimi lahko zagotovijo udobje do konca življenja. Toda ponarejati (in to slabo) Picassa, Degasa, Chagalla in to prodati družini, ki je tako naivna (ali pa ji je tako vseeno), da zbirko ponudi v ogled Narodnemu muzeju, ki je dejansko tako nepoučen, da jo sprejme? Kaj takega, se bojim, je možno samo pri nas. In je samo pokazalo, kako nujno je, da so v pristojnih institucijah nameščeni dobri kadri, ki niso le prave politične barve, temveč znajo tudi pravočasno ustaviti takšno šlamastiko.
