Kolumna Alje Fabjan: Popki

Zdi se, da smo letos preskočili pomlad in se iz hladnih noči, ko so se stopinje vrtele okoli ničle, zbudili v poletje. Čeprav so modne zapovedi za letošnje poletje precej drugačne, na ulicah že lahko vidimo veliko kratkih majčk in popkov. Predvsem pri ženskem spolu. Ter predvsem pri mlajši generaciji. Ne pa izključno.

Ker sem dosti v stiku z različnimi ljudmi, pogosto slišim pritožbe nad oblačenjem mladostnic. Marsikaj o tem imajo povedati njihovi starši, učitelji, tudi kakšna babica pove kaj o neprimernosti, predvsem pa o zdravstvenih tveganjih takšnega oblačenja. Nekdo se pritožuje nad trenirko za nič kaj športne dejavnosti, drugi nad tem, da njihov najstnik s supergami zakoraka na bratovo birmo, tretji bije boj s svojo najstnico glede nošenja modrčka na maturantskem plesu. Marsikdo med njimi razume, da je način oblačenja za mlade od nekdaj bil način izražanja lastne individualnosti, avtonomije pa tudi uporništva. A kljub temu dodaja, da bi se lahko oblekli čisto malo bolj dogodku primerno.

Pa jih vprašam, katera so tista področja, kjer imajo mladi danes vpliv, nadzor, glede česa se odločajo sami. Kdor razume vprašanje, nanj težko odgovori. Imajo veliko različnih možnosti izbire, to je res, a večino izbir, že v zelo zgodnjih letih, zanje seveda naredijo starši. Krožek angleščine čim prej, ena redna športna dejavnost mora biti, fino pa je tudi, če bi obvladal vsaj en inštrument. Nikoli mi ni bilo sicer jasno, kako lahko povprečno igranje flavte izboljša kakovost tvojega življenja, a tu ni kaj. Starši imajo najbrž prav. Res bi bilo zanimivo, če bi ob vpisu otroka v določeno dejavnost morali pojasniti, zakaj ga usmerja ravno v to smer.

Dodatno seveda otroka usmerjajo v vrtcu ter potem v šoli. Spodbuja se njegove močne strani, s čimer na prvi pogled ni nič narobe, ne vem pa, ali se kdo kdaj vpraša, zakaj so močne strani močne in šibke ostajajo šibke. Šola določi, kdaj boš vstal, kaj boš jedel za kosilo, kdaj se boš učil, kaj in koliko. Popoldanske dejavnosti naredijo podobno, v času, ki preostane. Mediji določajo, o čem boš informiran bolj in o čem manj in kaj ti bo všeč. Pravila širše družbe so jasna. Pravila družbe vrstnikov tudi. Moraš biti kul. In kul si, če se vklopiš. Če nisi drugačen.

Kaj je sploh še prepuščeno lastni presoji teh odraslih v nastajanju? In kaj bo nastalo iz teh popkov, če je tega zelo malo? Kloni staršev, utrujeni konformisti, čudna mešanica nasprotnih si vplivov okolice? Se bojimo izpustiti vajeti iz rok? In jim v njihove roke položiti vsaj delček njihovega življenja. Morda vsaj to, v kakšni embalaži se bodo pokazali svetu. Svetu, v katerem embalaža šteje veliko. In ki si ga niso izbrali sami. Se pa trudijo v njem preživeti. Se v ogromni meri nanj prilagoditi in ga v majhnem delčku preoblikovati.

Nehajmo tlačiti kvadrate v kroge ter srca za rešetke. Namesto da otroke oblikujemo, kot da so zagotovo iz gline, raje skupaj z njimi ugotavljajmo, iz česa zares so. Zabavno bo. In bolj varno. Kajti avtonomnost, ki jo bomo v njih ubili danes, je moč za boj, ki jo bodo potrebovali jutri. Zase in za nas.