Kolumna Alje Fabjan: Post-covid
Covid zadnje dni spet zaseda prve strani novic, okužbe pač rastejo. Že od začetka ne razumem prav dobro, koga in zakaj zanima število okuženih, danes pa mi je to popolnoma nejasno. Kakor koli, obljubljajo, da bo tokrat drugače. Da v tretjo sezono covida ne bomo zakorakali s policijsko uro in vodnim topom, ampak s priporočili in prijaznimi vzpodbudami. Upam.
Ne bom o covidu, pač pa o post-covidu oziroma o dolgotrajnem covidu, tistem, ki naj bi prizadel od 10 do 20 odstotkov vseh, ki so covid preboleli. Najpogostejši simptomi tega sindroma naj bi bili utrujenost, težko dihanje, težave s spominom, koncentracijo in spanjem, vztrajen kašelj, bolečina v prsih, težave pri govoru, bolečine v mišicah, izguba voha in okusa, depresija ter anksioznost.
Za kaj pravzaprav gre? Glede na to, da veliko ljudi z diagnozo post-covida išče pomoč tudi pri psihoterapevtih, saj je simptomatika tudi ali pa predvsem psihološka, zadnje čase slišim veliko zelo tovrstnih zgodb. Med prebolevanjem covida ali pa kmalu po preboleli okužbi jih je mučila res huda utrujenost, ki se je zavlekla v mesece, tudi v leto ali več. Nikakor niso mogli občutiti moči in energije iz časov pred covidom, vsakdanje obveznosti so jim bile odveč, le malo stvari jih je veselilo. Tisti, ki so se morali po daljšem delu od doma vrniti na delovno mesto, so to doživeli kot močan stres, mnogi so se rešili z daljšo bolniško. Sposobnost dela je bila močno okrnjena, saj so imeli občutek prazne glave, težave s spominom in koncentracijo ali bolj ali manj stalen občutek nervoze, tesnobe ali strahu. Vsemu temu so se neredko pridružile tudi telesne bolečine – glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje v različnih delih telesa, omotičnost ali vrtoglavica, morda tudi težave s prebavo ali motnje srčnega ritma. Neskončna hoja od enega specialista do drugega je še povečala že sicer komaj vzdržno izčrpanost.
Ko vprašanja ostajajo neodgovorjena, moramo začeti postavljati drugačna. Na primer o tem, kdo so tisti, ki se spopadajo z vsem tem, čemur se postavlja diagnozo post-covida. Zanimivo, večinoma gre za ljudi srednjih ali mlajših let, delovno aktivne, no, zares predvsem za tiste, ki so malce bolj aktivni. Zelo pogosto gre na primer za mlade ženske, ki imajo poleg zahtevne službe še par otrok. Ocenjujem seveda le na podlagi tega, kar vidim in slišim, a vedno bolj se mi zdi, da je post-covid v resnici le izgorelost, ki je dolgo tlela, po covid fazi pa se razplamtela v vsej svoji moči. Kajti covid je naredil pavzo, v kateri smo se tako umirili, da smo začutili, kako izmučeni smo. Pavzo, v kateri je imelo telo čas pokazati, kako zelo slabo skrbimo zanj. Pavzo, v kateri smo prišli, morda prvič, v stik z vso tesnobo, ki je ostajala preslišana v hrupu vsakdanjih obveznosti. Saj vsi poznamo zgodbe o nesrečnikih, ki gredo v pokoj in kmalu resno zbolijo ali celo kaj hujšega. Morda gre za nekaj podobnega. In morda bomo nekoč lahko rekli, da nam je covid rešil življenje. Če bomo seveda pravočasno slišali telo in dušo, ki si želita počitnic. Poletni čas je morda kar pravi za to.
