Skoraj 50-tka še ni konec sveta

Ni tako dolgo nazaj, ko sem pisal o hipohondriji iz lastnih izkušenj. Pred približno desetimi leti sem namreč ugotovil, da sem se nepričakovano znašel v njenem nevarnem vrtincu. Čeprav sem zavračal takšne oznake, sem moral priznati, da sem bil na srečo le krajše obdobje res hipohonder.

A stanje hipohondrije ni preprosto. Strokovnjaki jo označujejo kot strah pred smrtjo, in to lahko le potrdim. Doživljal sem prav to: nenehen strah, da bom umrl. Ves čas sem samo poslušal svoje telo, čakal na najmanjše kot da bolečine in hitel na splet preverjat, ali je to že znak za rakavo obolenje.

Zaradi mravljincev v levi nogi sem se na primer odločil, da imam multiplo sklerozo, čeravno so mravljinci značilni tudi za bolečine v hrbtenici. Izbral sem najhujše in naredil vse preiskave, ki seveda niso poceni. Kajpak nisem imel multiple skleroze, a še isti dan, ko sem to izvedel, sem že bolehal za prostatitisom. Niti tega seveda nisem imel, mi je pa splošna zdravnica omenila morebitno depresijo. To možnost sem seveda kategorično zavrnil. Še zdaj sem prepričan, da res ni bila depresija, ker sem kljub strahu pred smrtjo delal in živel normalno. Zanesljivo je bila hipohondrija, ki je v približno pol leta tudi čudežno izplahnela. Najbrž zato, ker sem se začel realistično odzivati na svoja domnevna bolezenska stanja in si priznal, da pač pretiravam.

Zadnje mesece sem spet dobival občutek, da se me morda loteva hipohondrija, pa sem, spet na srečo, ugotovil, da gre bolj za krizo srednjih let. Ta ni toliko usmerjena v strah pred smrtjo kot v to, da od sebe pričakuješ, da boš v kratkem času storil tisoč in eno stvar, sicer ti bo življenje spolzelo med prsti. Pa ni tako hudo. Spet se moraš malo bolje zazreti vase, preizprašati, zadihati, hiteti počasi in hipne odločitve malo prespati.

Skoraj 50-tka nikakor še ne pomeni, da je že vsega konec. Sploh ne, še polovica vsega je pred tabo.