Smrčanje v avtobusu

V Pjongčangu in Gangneungu že od začetka olimpijskih iger vse teče kot po maslu. Z novinarskimi kolegi z vsega sveta iz dneva v noč ugotavljamo, da so se tukajšnji organizatorji odlično pripravili za največjo zimskošportno prireditev, rekordno po številu športnikov (2925), držav (92) in še marsičem. Verjetno tudi toliko prostovoljcev še ni bilo nikjer kot ravno tu. Skoraj na vsakem križišču stojita po dva, vedno nasmejana in pripravljena pomagati, težava nastopi le takrat, ko res potrebuješ pomoč. Težko jim pač razložiš, kaj bi rad oziroma kaj te tare, saj jih večina slabo govori in razume angleško.



Zato si veliko pomagamo z univerzalnim jezikom – rokami, s pomočjo katerih praviloma vedno pridemo do želenega cilja. Za slovo se lahko z njimi še fotografiramo, kar v današnji dobi selfiejev in všečkov tudi nekaj šteje. Nad avtobusnimi prevozi nimamo pripomb; v jutranjih in večernih konicah vozijo na 10, 15 minut, čez dan pa na pol ure. V vsem tem času, odkar sem tu, še nisem doživel, da bi voznik zamujal. Zgodilo se mi je že, da sem bil edini potnik v celem avtobusu, največkrat pa je kar precej, če že ne nabito poln. Med vožnjami se trudimo novinarji z vsega sveta izkoristiti sleherni trenutek; eni za pisanje člankov, drugi za prehranjevanje, spet tretji za spanec, ki nam ga vsem skupaj že kronično primanjkuje. To je opaziti zlasti na večernih oziroma nočnih avtobusih (s skakalnih preizkušenj smo se po opravljenem delu v medijsko vas ob morju vračali tudi ob treh ponoči in se že navsezgodaj spet vozili v hribe na tekme v alpskem smučanju), na katerih – v nasprotju z dnevnimi – vlada smrtna tišina. Sem ter tja jo zmoti le vzklik iz velikega televizijskega zaslona nad voznikom ali smrčanje katerega od izčrpanih predstavnikov sedme sile. Med prostovoljci kakšne utrujenosti (še) ni zaznati. Še zmeraj so polni energije, prikupnih nasmehov in prijaznih pozdravov. Kot da bi se olimpijske igre komaj dobro začele.