NA EKS
Smrt kot samopromocija
Res ne gre, da bi se od človeka dostojno poslovili, ne da bi v prvi plan postavljali sebe?
Odpri galerijo
Oliver je bil med drugim večji od svojega jezika, kaj šele od Splita in Dalmacije. FOTO: Mediaspeed.net
Ob smrti hrvaškega glasbenega velikana Oliverja Dragojevića se je splet, kot je ob takih priložnostih v navadi, ovil v žalost. Poleg nekrologov v medijih smo lahko poslovilna sporočila za pevca, ki je pri sedemdesetih umrl zaradi pljučnega raka, brali tudi na družabnih omrežjih. Nekatera ganljiva, druga generična – glede na Oliverjevo neizmerno priljubljenost ni nič presenetljivega, da je, ko je na dan prišla novica o smrti, skoraj vsak od nas objavil kakšno njegovo pesem, ki se ga je dotaknila, in se mu na tak način poklonil.
A poleg objav te vrste, ki se mi sicer ne zdijo nič takšnega, ob kar bi se lahko spotikali, je družabna omrežja preplavil še en fenomen: poslovilne objave tipa »Oliver in jaz«. Najbrž veste, o čem govorim, sploh če imate med spletnimi prijatelji vsaj enega glasbenika, estradnika ali pa samo velikega oboževalca Oliverjeve glasbe, ki je umrli legendi namenil takšno objavo. Fotografija, na kateri je oseba s pokojnim Oliverjem, je bila seveda njen obvezni del. Recimo: »Ne morem verjeti, da je odšel velikan in tudi moj dobri prijatelj ... še eno leto nazaj smo pili v zaodrju v (vstavi kraj)!« ali: »Pred dvema letoma sva skupaj nastopala, zdaj pa ...« ali: »Stari moj, vedno si mi govoril ... (vstavi generični nasvet). Veliko si mi dal, pogrešal/a te bom.« Možnosti sta dve: ali je imel Oliver Dragojević res obsežno, skoraj neverjetno razvejano družabno mrežo ali pa polovica teh ljudi močno pretirava. Priznati moram, da se bolj nagibam k drugi možnosti.
Med njimi so namreč tudi takšni, ki so se z glasbenikom naključno fotografirali na njegovem koncertu – recimo, da je srečanje trajalo kake tri minute –, pa niso mogli, da ne bi zapisali, kako nepozabno je bilo preživljati čas z njim.
Ne pravim, da ne verjamem, da se Oliverjeva smrt ni dotaknila vseh omenjenih. Povsem mogoče je, da so bili ob novici, da je odšel tako pomembni del glasbene scene z območja nekdanje Jugoslavije, zares pretreseni. Boris Dežulović v kolumni za Dnevnik piše, kako ga je dan po Oliverjevi smrti obiskal Vlado Kreslin, globoko ganjen in prevzet nad tem, kako lepo so se ljudje po Dalmaciji odločili spremiti glasbenikovo slovo.
»Zdaj namreč – v tem trenutku – sem doumel, kako velik je bil pravzaprav Oliver. Ne seveda zato, ker je solzo za njim spustil Slovenec, tudi ne zato, ker to ni kateri koli Slovenec. Oliver je bil med drugim večji od svojega jezika, kaj šele od Splita in Dalmacije, ki jima je za vedno dal barvo glasu,« pravi Dežulović. Vse to je res. A ne gre za njihovo stopnjo bolečine, ampak način: res ne gre, da bi se od človeka dostojno poslovili, ne da bi v prvi plan postavljali sebe? Očitno ne, ker je želja po tem, da bi bili del nečesa velikega – v tem primeru Oliverjeve legende –, močnejša. In da se iz drobtinice, kaj drobtinice, koščka drobtinice, ki so jo zbezali iz te pogače, ustvari nekaj omembe vrednega, v resnici ni potrebne prav veliko domišljije.
Sicer pa – saj gotovo poznate tudi koga, ki je sposoben iz priložnostnega druženja s še živo znano osebo ali nekom, ki v družbi uživa določen status, napraviti obširno anekdoto in jo reciklirati – ali pa njene delčke – ob vsaki priložnosti? Recimo, da je druženje trajalo kakšno uro, kar pomeni, da si s človekom v tem času ni mogel izmenjati obilo besed. Ampak sodeč po stavkih »XY mi je nekoč rekel ...«, »takrat, ko smo pili skupaj, mi je tudi XY to omenil,« »a sem vam pravil, kakšne je pokal XY, takrat ko smo šli ...« ipd., bi si lahko mislili, da je šlo za najmanj leto druženja.
Gre za isto stvar kot pri tistih, ki poskušajo smrt znanega človeka obrniti v svoj prid, tako da poudarjajo »ekskluzivne« dragocene trenutke, ki so jih preživeli s pokojnikom: poskus, da bi preglasili občutek lastne manjvrednosti. Poleg tega so pokojni hvaležna skupina za takšno naslavljanje: če je pri osebi XY iz zgornje anekdote še tvegano, da se bo nekoč znašla v istem prostoru s tistim, ki že leta vneto pripoveduje, kako dobro sta se imela marca 1997, in prisotnim razkrila, da njun odnos v resnici ni tako tesen, kot so po teh pripovedovanjih domnevali, je tu strah odveč.
Od stiska roke v zaodrju z glasbeno legendo po nekem njegovem koncertu, ki je v njihovi domišljiji prerasel v pristno poznanstvo, lahko povsem brezskrbno živijo do konca svojih dni.
A poleg objav te vrste, ki se mi sicer ne zdijo nič takšnega, ob kar bi se lahko spotikali, je družabna omrežja preplavil še en fenomen: poslovilne objave tipa »Oliver in jaz«. Najbrž veste, o čem govorim, sploh če imate med spletnimi prijatelji vsaj enega glasbenika, estradnika ali pa samo velikega oboževalca Oliverjeve glasbe, ki je umrli legendi namenil takšno objavo. Fotografija, na kateri je oseba s pokojnim Oliverjem, je bila seveda njen obvezni del. Recimo: »Ne morem verjeti, da je odšel velikan in tudi moj dobri prijatelj ... še eno leto nazaj smo pili v zaodrju v (vstavi kraj)!« ali: »Pred dvema letoma sva skupaj nastopala, zdaj pa ...« ali: »Stari moj, vedno si mi govoril ... (vstavi generični nasvet). Veliko si mi dal, pogrešal/a te bom.« Možnosti sta dve: ali je imel Oliver Dragojević res obsežno, skoraj neverjetno razvejano družabno mrežo ali pa polovica teh ljudi močno pretirava. Priznati moram, da se bolj nagibam k drugi možnosti.
Med njimi so namreč tudi takšni, ki so se z glasbenikom naključno fotografirali na njegovem koncertu – recimo, da je srečanje trajalo kake tri minute –, pa niso mogli, da ne bi zapisali, kako nepozabno je bilo preživljati čas z njim.
Res ne gre, da bi se od človeka dostojno poslovili, ne da bi v prvi plan postavljali sebe?
Ne pravim, da ne verjamem, da se Oliverjeva smrt ni dotaknila vseh omenjenih. Povsem mogoče je, da so bili ob novici, da je odšel tako pomembni del glasbene scene z območja nekdanje Jugoslavije, zares pretreseni. Boris Dežulović v kolumni za Dnevnik piše, kako ga je dan po Oliverjevi smrti obiskal Vlado Kreslin, globoko ganjen in prevzet nad tem, kako lepo so se ljudje po Dalmaciji odločili spremiti glasbenikovo slovo.
»Zdaj namreč – v tem trenutku – sem doumel, kako velik je bil pravzaprav Oliver. Ne seveda zato, ker je solzo za njim spustil Slovenec, tudi ne zato, ker to ni kateri koli Slovenec. Oliver je bil med drugim večji od svojega jezika, kaj šele od Splita in Dalmacije, ki jima je za vedno dal barvo glasu,« pravi Dežulović. Vse to je res. A ne gre za njihovo stopnjo bolečine, ampak način: res ne gre, da bi se od človeka dostojno poslovili, ne da bi v prvi plan postavljali sebe? Očitno ne, ker je želja po tem, da bi bili del nečesa velikega – v tem primeru Oliverjeve legende –, močnejša. In da se iz drobtinice, kaj drobtinice, koščka drobtinice, ki so jo zbezali iz te pogače, ustvari nekaj omembe vrednega, v resnici ni potrebne prav veliko domišljije.
Sicer pa – saj gotovo poznate tudi koga, ki je sposoben iz priložnostnega druženja s še živo znano osebo ali nekom, ki v družbi uživa določen status, napraviti obširno anekdoto in jo reciklirati – ali pa njene delčke – ob vsaki priložnosti? Recimo, da je druženje trajalo kakšno uro, kar pomeni, da si s človekom v tem času ni mogel izmenjati obilo besed. Ampak sodeč po stavkih »XY mi je nekoč rekel ...«, »takrat, ko smo pili skupaj, mi je tudi XY to omenil,« »a sem vam pravil, kakšne je pokal XY, takrat ko smo šli ...« ipd., bi si lahko mislili, da je šlo za najmanj leto druženja.
Gre za isto stvar kot pri tistih, ki poskušajo smrt znanega človeka obrniti v svoj prid, tako da poudarjajo »ekskluzivne« dragocene trenutke, ki so jih preživeli s pokojnikom: poskus, da bi preglasili občutek lastne manjvrednosti. Poleg tega so pokojni hvaležna skupina za takšno naslavljanje: če je pri osebi XY iz zgornje anekdote še tvegano, da se bo nekoč znašla v istem prostoru s tistim, ki že leta vneto pripoveduje, kako dobro sta se imela marca 1997, in prisotnim razkrila, da njun odnos v resnici ni tako tesen, kot so po teh pripovedovanjih domnevali, je tu strah odveč.
Od stiska roke v zaodrju z glasbeno legendo po nekem njegovem koncertu, ki je v njihovi domišljiji prerasel v pristno poznanstvo, lahko povsem brezskrbno živijo do konca svojih dni.
