Kolumna Marije M. Kotnik: Sneti s kétne

Sprehod med bloki naselja, kjer živim, mi je prijal. Po zelenicah, urejenih, kot jih pač urejajo bolj ali manj marljivi hišniki, upravljavci in tudi pooblaščenci Mestne občine Ljubljana. Kar naenkrat pa dva psa. Njuna lastnica nekje v daljavi vpije: »Buci, Muki …« ali nekaj podobnega. Da bi imela psa na povodcu, kot to veleva mestni odlok, ni šans!

Ko me jeza čez nekaj sekund popusti, pa novo pasje presenečenje. Spet dva psa in nekje v ozadju dve, ki sta najbrž pasjeljubki in domnevni lastnici štirinožnih prijateljčkov. To, da je eden od psov na zelenici naredil »kupček«, ni zanimalo niti ene od sprehajalk psov. Mirno, hladno kot špricer sta šli mimo in nadaljevali pogovor. Psa pa sta svobodno tekala sem ter tja in se zaletavala v mimoidoče …

Samoudomačenih ni več. Tistih na povodcih pa je še kar veliko. FOTO: SHUTTERSTOCK

»Na javnih površinah morajo biti psi na povodcu. Kršitev se kaznuje z denarno kaznijo od 200 do 400 evrov,« piše na uradnih straneh. Globa za opustitev fizičnega varstva nevarnega psa pa za lastnika znaša od 800 do kar 1200 evrov. Fajn, si rečem, in se poleg tega vprašam, ali neodgovorni lastniki psov to vedo. Ne!

Včasih pomislim, no, takrat, ko me nekaj malega razhudijo skrbniki psov, ki niso na povodcu na javnih površinah, da so živali pač vest človeštva. Vsaj tako nekako je nekdo dejal in z njim se lahko le strinjam. Ali so domače živali tudi vest njihovih lastnikov? Očitno ne, sicer ne bi bilo toliko zavrženih in trpinčenih živali, to pa nujno pripelje do sklepa, da niso grdi in hudobni samo državni uradniki, temveč predvsem ogromen del množice dejanskih in dozdevnih ljubiteljev živali. Kdor doma nima psa ali mačke, tudi ne bo storil tako zavržnih dejanj, kot jih tisti, ki širino svojih src demonstrirajo s štirinogim osebkom, ki se – čeprav bi moral biti v množici v mestu na povodcu – prosto zaletava med noge naključnim mimoidočim.

Ameriški zoolog Raymond Coppinger je razvil zanimivo teorijo evolucije. Po njegovem evolucija psa ni zgolj stvar umetnega izbora, ampak enako tudi posledica prilagajanja volkov človeku po naravnem izboru. V začetku naj bi se namreč volkovi samoudomačevali v potepuške pse, te pa so ljudje ločevali in temeljito preobrazili v sedanji mavrični spekter pasem. Po svojih potrebah in za svoje razvade. Divji pes, divji skrbnik … Pes brez povodca, skrbnik, snet s kétne.

Ko mi oko uide na televizijski ekran, ko opazujem raznobarvno politično areno, si ne morem kaj, kot da še enkrat, zdaj tudi odločneje pritrdim omenjeni evolucijski teoriji, še posebno v delu o spektru pasem in preobrazenju volkov po svojih potrebah in za svoje razvade.

Ta mavrični spekter »pasem« me vsakič navdihne, da globoko vdihnem. In res je podoben mavričnemu spektru, ki ga vidim na zelenicah. Samoudomačenih ni več. Tistih na povodcih pa je še kar veliko.

In potem sem za hip celo dala prav pasjelubki z začetka tega razmišljanja, ki je svojega »bucija« in »mukija« odvezala s povodca. Takih ljudi, ki so še vedno na debelih kétnah svojih skrbnikov, je namreč dandanes okoli nas še kar precej.