NA KOŽO
Socialni eksperiment
Univerzalni temeljni dohodek postane manj všečen, ko se vprašamo, kdo bo to plačal.
Odpri galerijo
Finska je bila prva država v EU, ki je eksperimentalno uvedla idejo univerzalnega temeljnega dohodka, tako da so dva tisoč naključno izbranim polnoletnim nezaposlenim Fincem brez kakršnih koli pogojev vsak mesec nakazali 690 dolarjev oziroma okrog 580 evrov dohodka. V začetku je kar 70 odstotkov ljudi na Finskem podpiralo idejo univerzalnega temeljnega dohodka, ko pa so ljudem povedali, da bodo zaradi tega tistim, ki delajo, povišali že tako ali tako visoke davke, se je podpora temu konceptu prepolovila. Zato z letom 2019 ta socialni eksperiment tudi ukinjajo. Pokazalo se je, da gre za všečno in na prvi pogled hvalevredno idejo, ki pa postane precej manj všečna, ko se postavi vprašanje, kdo bo to plačal. Ne smemo zanemariti, da so predlog za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka z večino glasov zavrnili tudi na referendumu v Švici.
Ideji univerzalnega temeljnega dohodka se približuje tudi visoko predvolilno 29-odstotno povišanje socialnih podpor v Sloveniji na skoraj 400 evrov, ki je močno zmanjšalo razliko med minimalno plačo in socialno podporo. Univerzalni temeljni dohodek bi lahko bil smiseln le, če bi bila pravica časovno omejena, na primer na obdobje enega leta, in če bi jo lahko vsak posameznik izkoristil samo enkrat v življenju. Prav tako bi morali uvesti enotno kartico vseh socialnih transferjev, da se ne bi dogajale zlorabe sistema s kopičenjem socialnih transferjev iz različnih virov.
Drugače bi lahko prihajalo do zastonjkarskega »free rider« učinka, ko bi nekateri posamezniki z veliko žlico zajemali socialne pravice, drugi pa bi namesto njih plačevali že tako ali tako previsoke dajatve. Z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka bi tudi spodbujali delovno neaktivnost, saj bi se marsikdo vprašal, ali se mu sploh še splača delati in ob tem plačevati visoke dajatve državi. Verjetno bi se na ta račun povečala tudi siva ekonomija. Nekateri promotorji tega koncepta v Sloveniji menijo, da je njihova ustavna pravica, da brezpogojno prejemajo različne podpore in subvencije. Pozabljajo pa, da nobeno kosilo ni zastonj in da te podpore nekdo plačuje v obliki visokih davkov in prispevkov.
Ideji univerzalnega temeljnega dohodka se približuje tudi visoko predvolilno 29-odstotno povišanje socialnih podpor v Sloveniji na skoraj 400 evrov, ki je močno zmanjšalo razliko med minimalno plačo in socialno podporo. Univerzalni temeljni dohodek bi lahko bil smiseln le, če bi bila pravica časovno omejena, na primer na obdobje enega leta, in če bi jo lahko vsak posameznik izkoristil samo enkrat v življenju. Prav tako bi morali uvesti enotno kartico vseh socialnih transferjev, da se ne bi dogajale zlorabe sistema s kopičenjem socialnih transferjev iz različnih virov.
Drugače bi lahko prihajalo do zastonjkarskega »free rider« učinka, ko bi nekateri posamezniki z veliko žlico zajemali socialne pravice, drugi pa bi namesto njih plačevali že tako ali tako previsoke dajatve. Z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka bi tudi spodbujali delovno neaktivnost, saj bi se marsikdo vprašal, ali se mu sploh še splača delati in ob tem plačevati visoke dajatve državi. Verjetno bi se na ta račun povečala tudi siva ekonomija. Nekateri promotorji tega koncepta v Sloveniji menijo, da je njihova ustavna pravica, da brezpogojno prejemajo različne podpore in subvencije. Pozabljajo pa, da nobeno kosilo ni zastonj in da te podpore nekdo plačuje v obliki visokih davkov in prispevkov.
