NA KOŽO
Sodba v imenu koga?
Odpri galerijo
V zapisniku o glavni obravnavi, ki nosi datum 26. marec 2018, je ljubljanska okrajna sodnica Barbara Toldi razglasila sodbo v imenu ljudstva. In zadnje štiri besede zapisala z velikimi tiskanimi črkami. Spodobno in upravičeno, ako bi v resnici šlo za SODBO V IMENU LJUDSTVA. Pa ne gre! Kajti ljudstvo ima ustavno pravico vedeti, izvedeti resnico. Zlasti ko gre za najbolj zavržna, najbolj gnusna dejanja, kar jih moč storiti proti človeku. Posebno proti otroku, mlademu in nedolžnemu bitju. Sodnica Barbara pa je tiste, ki so davnega leta 2009 javnosti razkrinkali ptujskega Fritzla, zverino v človeški podobi, v imenu ljudstva obsodila. Ker so pošasti, ki je leta dolgo spolno zlorabljala svoje mladoletne hčerke, eni med njimi pa celo zaplodila otroka, nadeli ime in pozneje še priimek. Če bo med višjimi ali – bognedaj! – celo vrhovnimi sodniki, kamor bo prvostopenjska sodba po potrebi zagotovo romala, še kakšna Barbara Toldi, se zna celo zgoditi, da bodo obsojeni novinarji v zaporniški jedilnici obedovali skupaj s ptujskim pedofilom Petrom Rakušem.
Pa se čudimo, da moč medijev peša. Najbolj tiskanih. Drži, da jim padajo naklade, da tu in tam kateri ugasne, da prenekateremu bralci ne verjamejo. Ker se pač domala za vsakega novinarja pod Alpami natančno ve, za katero stran mu potihem ali na glas bije srce. In si niti ne more pomagati, ker je to večje od poklica, odgovornosti in časti. A konec koncev nič tako hudo narobe, saj sedma sila sama ustvarja življenja. Tisto, o čemer ne pišemo, se ni zgodilo. In če ne bi pisali o ptujskem posiljevalcu lastnih hčera, grozodejstva ne bi bilo. Gospa sodnica, vaša obsodilna sodba sporoča, da novinarjev ne potrebujemo. Ljudstvu ste vzeli pravico vedeti in biti obveščeno. To ni pravosodje, v katero bi lahko verjeli in mu zaupali. S tem plahni tudi vera v državo. Mojo Slovenijo.
Nekdaj je bilo drugače biti novinar. Nikoli prav lepo, a zato vsaj častno. In to že pred davnimi 105 leti, ko je Slovenski narod razkrinkal Ivanko Jerovšek alias Johanco, domnevno svetnico iz Vodic, kako je poskušala z lažnim krvavenjem preslepiti množice vernikov. Johanca je po zaslugi novinarja odsedela deset mesecev. Če bi bil proces danes, bi znabiti moral za rešetke novinar.
Pa se čudimo, da moč medijev peša. Najbolj tiskanih. Drži, da jim padajo naklade, da tu in tam kateri ugasne, da prenekateremu bralci ne verjamejo. Ker se pač domala za vsakega novinarja pod Alpami natančno ve, za katero stran mu potihem ali na glas bije srce. In si niti ne more pomagati, ker je to večje od poklica, odgovornosti in časti. A konec koncev nič tako hudo narobe, saj sedma sila sama ustvarja življenja. Tisto, o čemer ne pišemo, se ni zgodilo. In če ne bi pisali o ptujskem posiljevalcu lastnih hčera, grozodejstva ne bi bilo. Gospa sodnica, vaša obsodilna sodba sporoča, da novinarjev ne potrebujemo. Ljudstvu ste vzeli pravico vedeti in biti obveščeno. To ni pravosodje, v katero bi lahko verjeli in mu zaupali. S tem plahni tudi vera v državo. Mojo Slovenijo.
Nekdaj je bilo drugače biti novinar. Nikoli prav lepo, a zato vsaj častno. In to že pred davnimi 105 leti, ko je Slovenski narod razkrinkal Ivanko Jerovšek alias Johanco, domnevno svetnico iz Vodic, kako je poskušala z lažnim krvavenjem preslepiti množice vernikov. Johanca je po zaslugi novinarja odsedela deset mesecev. Če bi bil proces danes, bi znabiti moral za rešetke novinar.
