NA KOŽO
Špricer na peclju
V mojem otroštvu so špricer pili kosci, ki so jim ga žene pripravile v tiste stare pollitrske steklenice piva z zamaškom na preklop.
Odpri galerijo
Oni vroči vroči večer sem v restavraciji prosil natakarja za bel špricer. Brizganec? Prvo je menda ljudsko in drugo knjižno. Zakaj tako, ne vem. Sumim pa, da si je nekdo spet vzel pravico in določil, katera beseda je lepša in katera manjvredna, ker je ljudska. Sam nisem nikoli v življenju izrekel besede brizganec, in tudi slišal redko. Niti nisem nikoli rekel mešanici mineralne vode in vina špricar, ampak vselej špricer. Z e-jem, torej. A te besede v slovarju slovenskega knjižnega jezika preprosto ni.
Drugo ljudsko, nižje pogovorno poimenovanje te priljubljene poletne pijače je gemišt, ki nekako vleče bolj proti Hrvaški. Če se prav spomnim, so Dudek, Presvetli, Cinober in preostali gruntovčani preko meje pili gemišteke. Špricer je res pijača za vroče poletne dni, saj bi bilo samo vino na soncu premočno za glavo, s špricerjem pa ravno prav razredčimo alkohol v pijači.
V mojem otroštvu so špricer pili kosci, ki so jim ga žene pripravile v tiste stare pollitrske steklenice piva z zamaškom na preklop.
Zlasti pa nikoli nisem videl nikogar delavcev ali kmetov, da bi pil špricer iz pecljatega kozarca. Pa vendarle se mi je zgodilo. Ko je prijazni natakar z nasmehom korakal proti meni s pladnjem, sem se malodane prijel za glavo. Mladenič seveda ne more poznati kmečko-proletarske tradicije špricerja, zato je predme ustrežljivo položil belkasto pijačo v visokem bučki podobnem pecljatem kozarcu, menda primernem za bela vina.
Resda se navade spreminjajo, s čimer ustvarjamo novo kulturo, a sam si predstavljam pitje špricerja iz kupice, debelejšega steklenega kozarca, na katerega lepo zbrušen, zaobljen rob prisloniš ustnice in narediš dolg požirek. Problem pecljatih kozarcev je v tem, da so robovi tanki in ostri, zato pijemo vino spodobno, dostojno, po malih požirkih ob lepih besedah. Špricer je za gašenje žeje, ki v trenutku ohladi vroče grlo, kot bi zaplavali v sveže morje. Ko so kosci v senci v poletnih spodnjih majicah spili špricer, so iz grla prihajali malodane živalski glasovi navdušenja. Spil sem špricer iz pecljatega kozarca in za trenutek pomislil, da bi o tem spregovoril z mladim natakarjem. Pa nisem. Ne vem pa, zakaj ni besede špricer v slovarju in zakaj bi si jo pustil vzeti.
Drugo ljudsko, nižje pogovorno poimenovanje te priljubljene poletne pijače je gemišt, ki nekako vleče bolj proti Hrvaški. Če se prav spomnim, so Dudek, Presvetli, Cinober in preostali gruntovčani preko meje pili gemišteke. Špricer je res pijača za vroče poletne dni, saj bi bilo samo vino na soncu premočno za glavo, s špricerjem pa ravno prav razredčimo alkohol v pijači.
V mojem otroštvu so špricer pili kosci, ki so jim ga žene pripravile v tiste stare pollitrske steklenice piva z zamaškom na preklop.
Zlasti pa nikoli nisem videl nikogar delavcev ali kmetov, da bi pil špricer iz pecljatega kozarca. Pa vendarle se mi je zgodilo. Ko je prijazni natakar z nasmehom korakal proti meni s pladnjem, sem se malodane prijel za glavo. Mladenič seveda ne more poznati kmečko-proletarske tradicije špricerja, zato je predme ustrežljivo položil belkasto pijačo v visokem bučki podobnem pecljatem kozarcu, menda primernem za bela vina.
Resda se navade spreminjajo, s čimer ustvarjamo novo kulturo, a sam si predstavljam pitje špricerja iz kupice, debelejšega steklenega kozarca, na katerega lepo zbrušen, zaobljen rob prisloniš ustnice in narediš dolg požirek. Problem pecljatih kozarcev je v tem, da so robovi tanki in ostri, zato pijemo vino spodobno, dostojno, po malih požirkih ob lepih besedah. Špricer je za gašenje žeje, ki v trenutku ohladi vroče grlo, kot bi zaplavali v sveže morje. Ko so kosci v senci v poletnih spodnjih majicah spili špricer, so iz grla prihajali malodane živalski glasovi navdušenja. Spil sem špricer iz pecljatega kozarca in za trenutek pomislil, da bi o tem spregovoril z mladim natakarjem. Pa nisem. Ne vem pa, zakaj ni besede špricer v slovarju in zakaj bi si jo pustil vzeti.
