Komentar Bojana Budje: Stari pri 57
Po befelu Združenih narodov smo predvčerajšnjim slavili svetovni dan prebivalstva. V spomin na zdaj že davni 11. julij 1987, ko se je številka na planetu Zemlja živečega občestva zaokrožila na takrat simbolnih 5 milijard. 37 let kasneje smo prazničnemu dnevu v čast izvedeli, da nas po Zemljini obli taca že 8,1 milijarde, ne tako daljnega leta 2037 pa da nas bo na svetu okroglih 9 milijard ljudi. Projekcije celo kažejo, da bo do konca stoletja taisti planet gazilo kar 11,2 milijarde Zemljanov. Večine nas ne bo med njimi. Matematika je preprosta. Sleherno minuto se danes po svetu rodi kakih 270 prebivalcev, umre jih 115. Nič čudnega, da se je lani število življa po svetu povečalo za 74 milijonov. Nemčija ga, denimo, premore 83,4 milijona.
In kje smo Slovenci? Na prvi pogled nam ne gre tako slabo. Mediana je svetovni dan prebivalstva obeležila z raziskavo, kdaj se počutimo stare. Tovrstna meja drsi navzdol. Za stare se Slovenci počutimo, ko upihnemo 57. svečko, občutek mladosti pa se konča pri štiriinštiridesetih. Vmes smo zreli. Življenje se nam tudi podaljšuje, smo 2 leti nad evropskim poprečjem.
Dobro je ob tem vedeti, da je prebivalstvo stare celine najstarejše na zemeljski obli, najmlajše pa v Afriki. Tam, kjer je rodnost štirikrat nad umrljivostjo. V deželici pod Alpami živeči Slovenci in Slovenke predstavljamo natanko 3 stotinke odstotka svetovnega življa, temu primeren je kajpak naš vpliv na vse, kar se planetarnega dogaja. Da pač ne bo kakšne pretirane domišljavosti o tem, kaj in koliko tega bomo globalno spremenili. Še največ bi naredili zase, ako bi pogled iz obremenjujoče preteklosti usmerili v prihodnost. Le po tej poti so lahko majhni tudi veliki. Mlade generacije bi nam bile neizmerno hvaležne. Že tako ima mladež obilje opravka sama s seboj. Z nenadnim zavedanjem, da pravljic ni in jih nikoli ni bilo. Za nameček je obsojena na sobitje z učitelji, ki večinsko živijo neko svoje življenje. So vselej na istem mestu, kraju, nikamor ne hitijo. Tudi čas jim ne teče, oni samo učijo, učijo in učijo. Za katedri ždijo s svojimi spomini in natanko predvidljivo prihodnostjo. Ter s plačami, ki jemljejo upanje in motivacijo. Hodijo eno pot, mladi pa drugo. Srečujejo se le ob tabli. Ker se morajo.
Današnji trinajstletniki bodo leta 2100 dosegli takrat pričakovano življenjsko dobo 89 let. In ker so me učili, da pamet prihaja z leti, je logika enostavna. Dlje časa bomo živeli, več let bomo pametnejši.
